Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

POMNOŽITEV KRUHA

Uvodnik (Fani Pečar)

Pomnožitev kruha 

V zadnjih nekaj programih, kjer sem bila navzoča, smo z mladimi in otroki pekli kruh. Zanimivo je bilo odkritje, čeprav je kruh osnovna hrana že več kot 30.000 let, postopek peke kruha mlajšim generacijam ni splošno znan. S sovoditelji smo se zabavali, ko smo ugotavljali, da so nekatere skupine kvas dodale šele, ko je bilo testo že zgneteno. Skupaj smo lahko videli, kakšen pomen ima kvas, ko smo iz peči vzeli kruh skupine, ki je nanj poza­bila, in ga potem z muko pojedli. In se seveda vese­lili tistih hlebčkov, ki so uspeli in na katere so bili »avtorji« upravičeno ponosni. Redki so bili tisti, ki so rekli, da kruha skoraj ne jedo – večina se z njim hrani vsak dan in nima izkušnje, da ga ne bi bilo.

Ko sem prejšnjo nedeljo poslušala evangelij in nato še pismo Slovenske karitas ob Krištofovi nedelji, sem se spraševala, kako odlomek o pomno­žitvi kruha zveni nekomu, ki je lačen, za razliko od nas, ki smo ga poslušali večinoma po obilnem zajtrku ali (pri tistih, ki smo vstali bolj pozno) vsaj z zavestjo, da nas čaka nedeljsko kosilo. In kakšen bi bil danes odziv na podoben dogodek, še posebej ob dejstvu, da smo ljudje podob in mrzličnega iskanja nečesa, kar bi potešilo naše včasih povsem umetne potrebe. 

Današnji evangelij se ukvarja s slednjim. Jezus v njem osvetli in nadgradi dogodek prejšnje nedelje. Piknika je bilo konec, Jezus se je umaknil in ljudje (spet lačni) so ga začeli iskati ter ga tudi našli na drugi strani jezera. Ampak razlog njihovega iskanja ni bil čudež, ki so mu bili priča, temveč so hoteli znova napolniti svoje želodce. Če upoštevamo dejstvo, da imajo Jezusova znamenja dve ravni – potešiti človekovo potrebo in razodeti, kdo je Jezus – so drugi del popolnoma zgrešili. Če bi zmogli pogledati za sam dogodek in prepoznati v njem delo Boga, ki je v ozadju vsega, bi lahko prosili za mnogo več kot samo za kruh. Če bi hoteli biti z Jezusom, ki lahko omogoči varnost, bi moral izginiti strah, da jim bo z njim ob strani kaj primanjkovalo. 

Obstaja kruh in kruh; prvi je ta, ki teši našo telesno lakoto, naše telesne potrebe, medtem ko drugi skrbi za potrebe naše duše. Nič ni narobe s prvim (kot tudi ne z željami na tej ravni), za čudoviti stroj našega telesa je nujno potreben, vendar moramo pogledati preko te ravni in najti tudi gorivo za naš duševni del. Ostajati z Jezusom le zato, da poskrbi za naše telo, potem pa se od njega oddaljiti (na Kitajskem je menda za take uveljavljeno ime riževi kristjani), ne da bi dovolili, da v našem življenju opravi tudi tisto, kar zmore, in to na področjih, kjer se svojih potreb včasih niti ne zavedamo, je zgrešeno. 

Ob tem Jezusovem kruhu, ob Jezusu, ki je sam kruh, se mora spreminjati tudi naše delovanje. Ko je nekdo zadnjič v šali spraševal »Kam gre ljubezen, ki gre skozi želodec?«, mi je ostal v spominu čisto resen in smiseln odgovor »V vsako telesno celico«. In kam naj gre kruh? Odgovor je enak. Z Njim v vsaki telesni celici smo lahko odsev Boga in spreminjamo svet, v katerem smo. Tudi v počitnicah, ki jih še preživljamo. 

Fani Pečar

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu