Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

DRUŽINA

Družina je veliko družbeno bogastvo

19. 7. 2015 | Duhovnost


Iz pridige papeža Frančiška med mašo 6. julija v parku Los Samanes v Guayaquilu (Ekvador) 

Svatba v galilejski Kani se ponavlja v vsaki generaciji, vsaki družini, vsakem od nas, v naših naporih, da bi naše srce našlo trdnost v trajni, rodovitni in veseli ljubezni. Naredimo prostor Mariji, materi, kot pravi evangelist. 

Navzoča, pozorna in skrbna
Marija je pozorna, pozorna na svatbi, ki se je že začela, v skrbeh je za potrebe mladoporočencev. Ne zapre se vase, ne osredotoči se na svoj svet. Ljubezen jo usmerja k drugim. Niti ne išče prijateljic, da bi z njimi komentirala dogajanje, kritizirala slabo pripravo na svatbo. Ker je pozorna in obzirna, opazi, da je zmanjkalo vina. Vino je znamenje veselja, ljubezni in obilja. Koliko najstnikov in mladih doživlja, da v njihovih domovih že dolgo časa ni več tega vina! Koliko samih in žalostnih žena se sprašuje, kdaj je ljubezen odšla iz njihovega življenja! Koliko ostarelih se čuti izključenih iz svojih družin, zapuščenih v nekem kotu ali skorajda brez vsakodnevne hrane ljubezni! Pomanjkanje vina je lahko tudi posledica brezposelnosti, bolezni in težavnih okoliščin, v katerih se znajdejo družine po vsem svetu. Marija ni mati, ki se »poteguje«, niti tašča, ki nadzira, da bi se zabavala ob naši neizkušenosti, napakah ali nepazljivosti. Marija je preprosto mati! Navzoča, pozorna in skrbna. 

Naše skrbi so skrbi Boga
Marija se, ko opazi, da je zmanjkalo vina, z zaupanjem obrne na Jezusa. To pomeni, da Marija moli. Ne stopi do gospodarja, ampak naravnost svojemu Sinu predstavi težavo novoporočencev. Odgovor, ki ga prejme, se ne zdi spodbuden: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Toda ona je že težavo položila v Božje roke. Njena skrb prehiteva »uro« Boga. Marija je del te ure, od jaslic do križa. Uči nas položiti naše družine v Božje roke; uči nas prositi in utrjevati upanje, ki nam govori, da so naše skrbi tudi skrbi Boga. 
Molitev vedno stori, da izstopimo iz ograde svojih skrbi, prestopimo to, kar nam povzroča trpljenje, nas vznemirja ali nam manjka, pomaga nam, da računamo na druge. Družina je šola, v kateri nas molitev spominja, da obstaja tudi »mi«, viden bližnji, ki živi pod isto streho, z nami živi in ima svoje potrebe.

Družina je prva šola
Na koncu Marija ukrepa. Besede, namenjene strežnikom: »Kar koli vam reče, storite,« so vabilo tudi nam, da bi se dali na razpolago Jezusu, ki je prišel, da bi služil, in ne, da bi se mu služilo. Služenje je merilo resnične ljubezni. Kdor ljubi, služi, se da v službo bližnjim. Tega se naučimo predvsem v družini, kjer smo v ljubezni služabniki drug drugega. V družini ni nihče izključen, vsakdo ima svojo veljavo. 
V družini se »učimo prositi za dovoljenje brez prepotentnosti, reči hvala tako, da je zahvala izraz iskrenega spoštovanja stvari, ki jih prejemamo, v njej se učimo premagovati agresivnost in lakomnost in se tudi opravičiti, ko storimo kaj slabega, se prepiramo.« Družina je najbližja bolnišnica: ko je nekdo bolan, se v njej zdravi, dokler je mogoče. Družina je prva šola za otroke, nujna oporna točka za mlade, najboljše zavetišče za ostarele. Družina je veliko družbeno bogastvo, ki ga druge ustanove ne morejo nadomestiti; moramo ji pomagati in jo krepiti, ne da bi pri tem izgubili izpred oči pravi smisel uslug, ki jih družba daje državljanom. 

Domača Cerkev
Družina je tudi majhna Cerkev, pravimo ji »domača Cerkev«, ki poleg tega, da daje življenje, posreduje tudi božjo nežnost in usmiljenje. V družini se vera meša z materinim mlekom: ko okušamo ljubezen staršev, tesneje začutimo Božjo ljubezen. 
V družini – temu smo vsi priča – se dogajajo čudeži iz tega, kar je, kar smo, kar ima nekdo na voljo. Velikokrat ni idealna, ni takšna, o kakršni smo sanjali, niti ni, kar »bi morala biti«. Na svatbi v Kani novo vino, ki je dobro, kot reče starešina, pride iz očiščenih vrčev oz. krajev, kjer so vsi pustili svoj greh; pride iz slabšega: »Kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). V vsaki naši družini in v skupni družini vseh nas ničesar ne zavržemo, nič ni nekoristno. Celo tisto, kar se nam zdi nečisto – kot voda v vrčih –, pohujšuje in nas straši, Bog lahko spremeni v čudež. Družina potrebuje ta čudež.

Najboljše vino
Vse se je začelo, ker »niso imeli več vina«, in vse se je lahko zgodilo, ker je bila žena, Devica, pozorna, ker je znala svoje skrbi položiti v Božje roke in je ukrepala modro in pogumno. Nič manj pa ni pomembno končno dejstvo: okusili so najboljše vino. To je dobra novica. Najboljše vino je tisto, ki se bo pilo: najljubše, najgloblje in najlepše za družino se mora še zgoditi. Pride čas, ko bomo okušali vsakodnevno ljubezen, ko bodo naši otroci odkrili skupni prostor in bodo ostareli deležni veselja vsakega dne. Najboljše vino je »v upanju«, prihaja za vsakogar, ki ima pogum, da ljubi. V družini je potrebno tvegati ljubezen. Najboljše vino šele prihaja, četudi vse mogoče spremenljivke in statistike govorijo nasprotno. Najboljše vino prihaja za vse, ki danes gledajo, kako se vse ruši. Šepetajte si, govorite, dokler ne boste verjeli: najboljše vino prihaja. Šepetajte to obupanim in tistim z malo ljubezni. Bog vedno prihaja na obrobja teh, ki so ostali brez vina, ki imajo za piti samo obup. Jezus še posebej rad naliva najboljše vino tistim, ki zaradi tega ali onega razloga že skoraj mislijo, da so razbili vse vrče. 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu