Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

Župnijsko romanje - Poljska

POLJSKA

 Župnijsko romanje po poteh sv. papeža Janeza Pavla II.

15.­–18.6.2015

 

 

 

 

 

»Družina je skupna pot, čeprav posebna, enkratna in neponovljiva, kot je neponovljiv vsak človek, je pot, od katere se človek ne more ločiti.«

sv. Janez Pavel II.

(Karol Józef Wojtyła, * 18. maj 1920, Wadowice, Poljska, † 2. april 2005, Vatikan)

 

Zbrali smo se zgodaj zjutraj, 15.6.2015, da poromamo v svet, da vidimo nove stvari in se duhovno obogatimo. Romarji iz Selnice, nekateri tudi iz drugih krajev, vsak zase, pa vendar skupaj, kot romarska družina. 

Potovali smo skozi Avstrijo, Češko, vse do Čenstohove na Poljskem. Pot je bila dolga, zato smo lahko do dobra spoznali pokrajino, ki je bogata z dolgimi, ravnimi polji, na katerih miglja rastje, saj je veter venomer dejaven. Prav zato ne manjka niti vetrnic, ki proizvajajo električno energijo. Na poti nas je blagoslovil dež, v Čenstohovi, kamor smo prispeli v poznih popoldanskih urah, pa pozdravilo sonce.

Na Jasni gori, sredi mesta, smo se navdušeni sprehodili okrog pavlinskega samostana, občudovali njegov krasen park in pogled na mesto. Dan smo zaključili s sveto mašo v tamkajšnji Kapelici rožnega venca znotraj Marijine bazilike z znamenito ikono »Črne Marije« iz 14. stoletja.

Po prvi noči na Poljskem nas je zbudilo sončno, hladno jutro. Naspani in siti smo na Jasni gori sodelovali pri sveti maši, nato pa še nekaj časa uživali v sončnih žarkih in samostanskem parku. Ker smo bili družina, se spodobi, da imamo skupno fotografijo, zato smo z veseljem pokazali svoje nasmejane obraze in tako obeležili naš obisk Jasne gore. Pred nadaljevanjem poti smo se  družili in se okrepčali z domačimi dobrotami, narejenimi izpod pridnih rok.

Dan smo nadaljevali z ogledom koncentracijskega taborišča v Auschwitzu iz II. svetovne vojne. Občutke, ki prevzamejo človeka ob srečanju s kruto realnostjo takratnega časa, je težko opisati. Če nismo jokali na glas, smo jokali v svojih dušah. Je kraj, kjer dodobra spoznaš zlo in se zaveš, da ne bi smelo imeti prostora v naših življenjih. Ob tem naj spregovori citat sv. Janeza Pavla II.:

»Čas je, da vsi znova postanemo zmožni, da s srci, polnimi spoštljivega strmenja, vsakega človeka častimo in spoštujemo«

 sv. Janez Pavel II.

Po takšnem doživetju smo zamišljeni popoldan naredili postanek v svetišču Božjega Usmiljenja Lagiewniki, sestre sv. Faustine Kowalske, ki jo je sv. papež Janez Pavel II. leta 2000 razglasil za svetnico. Sprehod okrog svetišča, v notranjost in na razgledni stolp nam je vrnilo nasmehe na obraz. Sledila je vožnja do hotela, večerja in nočitev.

Bili smo že polni doživetij, a vseeno smo tretje jutro vstali polni radovednosti, kaj bo prinesel tretji dan. Po zajtrku nas je avtobus odpeljal v kraj Wieliczka, na ogled rudnika soli, ki je res pravo čudo narave in dela človeških rok. Dve uri hoje po rudniku je minilo kot bi mignil, saj se naše oči niso mogle načuditi vsej lepoti.

Začelo se je s hojo navzdol po 350 stopnicah, na 60 m globine, od koder naprej smo od navdušenja ostali odprtih ust. Sledila je pot po hodnikih in stopnicah na 90 m in nato še na 135 m pod zemljo. Skozi celotno pot smo lahko videli ne le prelepe dvorane, kapele, kipe, stopnice, lestence izdelane iz kamene soli, čudovita jezera, pač pa smo lahko tudi sami okusili sol, bodisi z dotikom sten ali okušanjem vode, ter se, v prijetni klimi, dodobra nadihali. V največji in najlepši dvorani smo naredili tudi skupno fotografijo ter zapeli Marijino pesem, ki je, zaradi dobre akustike, čudovito zazvenela. Pesem ni navdušila le nas, ampak tudi druge obiskovalce, od katerih smo v znak zahvale poželi aplavz.

Ob koncu vseh ogledov smo imeli čas za nakup spominkov, ki so bili na razpolago kar v samem rudniku, 135 m pod zemljo; prav tako prava restavracija; dvorana, kjer se je možno poročiti; sobe, kjer je možno prenočiti in drugo. Polni navdiha smo se z manjšim dvigalom, devet oseb na enkrat, kot ribice v konzervi, odpeljali nazaj na zemljo in se na ta račun lepo nasmejali.

Po okrepčilu smo obiskali v Krakowu novozgrajeno svetišče sv. papeža Janeza Pavla II., ki so ga slovesno blagoslovili ob beatifikaciji v letu 2011. Cerkev je namenjena ohranjanju spomina na življenje in nauk nekdanjega papeža, ki je bil pred tem krakovski nadškof. Osrednja znamenitost svetišča je relikvija – steklenička njegove krvi, shranjena v kristalni posodi, ki so jo vgradili v oltar v spodnji cerkvi ter krasni mozaiki p. Marka Ivana Rupnika v glavni cerkvi.

Po maši smo se podali proti mestu Krakow. Ogled zgodovinskega in kulturnega središča Poljske smo začeli na gradu Wawel nad reko Vislo, nadaljevali v katedrali z grobnicami kraljev in pomembnih Poljakov, se sprehodili do največjega renesančnega dvorišča v Evropi ter nato po starem mestnem jedru, kjer ne manjka cerkva. Zaradi slednjega se je Krakow včasih imenoval Poljski Rim. Ogledali smo si tudi Marijino katedralo s petsto let starim oltarjem, katerega del so tudi eno tono težki paneli, ki jih tradicionalno dnevno odpirajo in zapirajo. Na osrednjem trgu Rynek Glowny smo podoživeli vsakdan Poljakov, si privoščili njihovo zelo okusno, tradicionalno jed »Pierogi« (z različnimi nadevi polnjeni, iz testa narejeni žepki), njihovo pivo ali kaj drugega. Bližal se je večer, dočakali smo večerjo in nočitev.

Četrti dan smo v svetišču Božjega Usmiljenja Lagiewniki, ob grobu sestre sv. Faustine Kowalske imeli sveto mašo, med njo pa občudovali otroke, ki so hodili poljubljat obeležje v čast sv. Faustini Kowalski. Sledil je postanek v Wadowicah, rojstnem kraju sv. papeža Janeza Pavla II, ogled farne cerkve, kjer je bil krščen in čudovit nov muzej o njegovem življenju. V slednjem smo videli veliko papeževih osebnih predmetov, kot so na primer duhovniške obleke, smuči, nahrbtnik; podoživeli stanovanje, kjer je živel papež kot otrok; videli veliko njegovih fotografij, spoznali papeža kot velikega popotnika po svetu; videli stran knjige, kjer so redovnice zapisale križ ob besedilu, ki so mu ga brale tik ob smrti. Tudi sobo z ogromno lističi – prošnjami, ki jih je papež dobival iz vsega sveta. Še bi lahko pisali, saj je muzej res pravo doživetje, predvsem ponovno spoznati, kako srčen in preprost človek je bil papež Janez Pavel II.

Ni bilo želje, a tudi druge možnosti ne, zato smo se morali podati na dolgo vožnjo proti domu. Da bi le-ta hitro minila, smo se duhovno bogatili, molili, peli, pripovedovali, se smejali in na koncu pripotovali domov. Bilo je okrog polnoči, ko smo se zahvalili za vse kar smo doživeli kot romarska družina in drug drugemu rekli nasnidenje do prihodnjič.

 

Zapisala: Ines Šinko

Foto: Karl Lampreht

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu