Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

"LAŽ JE NESMRTNA DUŠA KOMUNIZMA" (L. Kolakowski)

Janez Juhant, Spominjamo se konca druge svetovne vojne

Spominjamo se konca druge svetovne vojne
 
Ob obletnici vojne in revolucije se v naši državi vrstijo spominske slovesnosti. Medijski načrtovalci ob njih promovirajo osebe in dogodke, ki so obremenili ali celo dotolkli generacije demokratičnega predvsem katoliškega slovenstva. Ti scenariji še naprej zakrivajo resnico in človeške usode, poveličujejo lažne totalitarne usedline, preprečujejo solidarnost in sočutje z žrtvami. Seznanjajo nas s preseljevanjem, posilstvi, koncentracijskimi taborišči in pomori po svetu, megleno pa poročajo o tragični usodi povojne komunistične Slovenije: zunajsodno pomorjenih okoli 15.000 Slovencev ter še čez 100.000 iz drugih narodov, več sto tisoč izseljenih, mučenih, ustrahovanih, izločenih in zaznamovanih »razrednih sovražnikov« na eni strani ter neposredno ali posredno vpletenih krvnikov ter na prefinjene načine pridobljenih sodelavcev komunističnega režima na drugi. 
Gospa, katere oče je sodeloval pri pobojih v Rogu, je v zrelih letih zvedela za to in šele tedaj razumela, zakaj je bil »vse kaj drugega kot človek«. Tragična žrtev niso bili le domobranci, pač pa tudi pristaši OF, ki niso sprejemali »svobode« komunizma. Ali ni očitek kolaboracije prazen, če je glavni sovražnik komunizem? Z bolečo travmo so nas zaznamovali totalitarizmi, še najbolj komunistični, ki je izkoristil okupacijo Slovenije, nam iztrgal dušo in osiromašil telo, zato so po sesutju ostale pohabljenost in rane v zavesti posameznikov in celotne skupnosti, ki se stekajo v zdajšnji politični, medijski, gospodarski in ves družbeni kaos. Prevrednotenje vrednot, o čemer je govoril nemški mislec, je opravilo svoje: ˝krščanski človeški družbeni red je bil postavljen na glavo, njegovi nosilci likvidirani. Svet nevrednot (Vsa sredstva so dovoljena!) je teroriziral Slovence. Scenariji obletnice so variacije že videne prevladujoče komunistične mantre, da ne bi prišlo do vnovične »katolizacije« Slovenije, zato smo se z evropsko izjavo o totalitarizmih zgolj seznanili. Vzpostavitev katoliške, beri: demokratične, evropske družbe izostaja. Sebičnost kot delež »novega razreda« se je v RS z budnim nadzorom naslednikov polpreteklosti razbohotila in bivšim privilegirancem so se pri koritu pridružili novi. Eni so pod drobnogledom, drugi lahko kradejo očitno. Ne štejejo človekove pravice, pač pa, da si »ta pravi«. Še pri dodelitvi stanovanj si nekdo upa izreči: »Ve se, kdo je zmagal!« Tako so govorili po letu 45 otrokom povojnih zunajsodno pobitih: »Ti ne moreš recitirati na proslavi« (osvoboditve). Namesto premagovanja sebičnosti za zdravo družbo (E. Durkheim) proslavljamo sebične heroje nasilja. A obletna evforija sprašuje vest vsej demokratični srenji o prisebnosti, katoličanom pa še o odločnosti v veri za uresničevanje družbene svobode pri rekatolizaciji Slovenije: »Niste se še do krvi uprli v boju zoper greh« (Heb 12,4).
Naši verni predniki so za ohranitev vrednot vere zastavili tudi življenje, zato so spomin in opomin, da s ponosom sledimo njihovi odločnosti. Kot Armenci jim končno dajmo čast oltarja, da bomo svoj pogled kot Jezusovi učenci laže obrnili na svojo zapleteno zemeljsko resničnost in se z njo spoprijeli v krščanski in politični skupnosti ter se dogovorili za temelje miru, sprave in sožitje med nami. To pomeni odpoved komunizmu, priznanje in dostojen pokop žrtev ter vzpostavitev svobode in demokracije. Za to so najprej odgovorni naši voditelji in od njih pričakujemo bolj jasnih in odločnih besed v to smer, da bomo tudi državljani in skupine šli na pot resnice in sprave. Katoliška Cerkev je že v času komunizma pozvala k spravi in vodilni so prosili odpuščanja za krivdno ravnanje vernih. Za spravo v državi pa je nujna obsodba totalitarnih zablod in opravičilo za zločine s strani državnih organov. Le pogled v obličje trpečega bo ozdravil njegovo rano in mu vrnil človeško dostojanstvo. Cerkev bo za to opravila evharistično spravno daritev na Brezjah. Nadškof Oscar Romero je tako kot naši pričevalci iz nje črpal moč v borbi za družbo resnice in pravice. Povezani v resnici in sočutju lahko po takih zgledih gradimo družbo sodelovanja in premagujemo nevrednote polpreteklosti. V društvu Združeni ob Lipi sprave smo že leta 1990 predložili Izjavo o narodni spravi, a DZ je še ni sprejel. Leta 1995 smo povabili odgovorne k razmisleku O poti resnice in sprave. Letos se v okviru pobude Resnica in sočutjevseposvojitev.si, Časnika.si in drugje zavestno prizadevamo za temelje sodelovanja in krepitev demokratičnih procesov. Sporočilo Tanje Oblak v državnem zboru: »Klekljani golobi so krhki, sešiti iz nežnih čipk, vendar pa trdni in močni v sporočilu, ki ga nosijo: pravega, trajnega miru ni brez resnice, pravičnosti, svobode in ljubezni.« Poslanec Jožef Horvat mi je dejal: »V takšnem duhu bi morale biti državne proslave«.
Le v iskanju resnice ter ustvarjanju miru v nas in med nami lahko premagujemo zablode preteklosti in postajamo pravična in sočutna družba.
 
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu