Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

NEDOREČENOST NA SLOVENSKEM

3. 5. 2015 / Alojz Rebula / Credo

3. 5. 2015 | Alojz Rebula | Credo

Iz komunistične dobe prihajajo v slovensko in seveda tujo javnost grozljivi dogodki za drugimi že grozljivimi. To se dogaja potem, ko se je Slovenija prejšnji totalitarni dobi odpovedala. Od kod torej to zamolčevanje strahot, ki so se zgodile bolj po revoluciji kot med njo, se pravi že v času mirne povojne dobe?

Glavni krivec za to zamolčevanje je bila seveda povojna oblast, recimo tista »brezenska« oblast, ki jo Kocbek poimensko omenja v svojem dnevniku: Kardelj, Kidrič, Maček, Marinko, Kraigher. Že z zacementiranjem brezen, v katera je spravila pomorjene ujetnike, je dokazala zločinskost dejanja, ki ne bi smelo priti na dan. Isto zločinskost je zakrivila nosilna sila omenjene oblasti, se pravi tajna policija Udba, ki je pred svojim zatonom požgala obširno dokumentacijo o svojem početju, kakor je pokazala TV-razprava o Novi reviji. Malo prej je isto dokazala z izredno in pogumno sproščenostjo časnikarka Dela Alenka Puhar, ki ji je raziskovalec Udbine preteklosti Omerza postregel z imeni ljudi, ki so vohunili o njej za tajno policijo. Kakšna podobna novica prihaja tudi iz zamejstva, na primer iz Trsta, kjer je bilo ugotovljeno, da je Udba iz nekega avta, postavljenega med blokom, v katerem je stanoval pisec tega sestavka, in sosednjim, v katerem je stanoval veliki borec za slovensko državo Franc Jeza, prisluškovala dogajanju v njunih stanovanjih.

Levičarstvo velja do danes kot nekaj naprednega, komunizem, največja uresničitev tega levičarstva, se je s takim početjem izkazal kot pojav pod civilizacijo, dejansko kot nekaj nazadnjaškega, v skrajnih primerih barbarskega. Že je bilo v tej rubriki zapisano, da je zakrivati tipičen komunistični glagol. V Sloveniji se je na mrtvo zakrivalo ne samo s cementom in s požiganjem arhivov, ampak tudi na razne druge načine, na primer tudi s tabuiziranjem nekaterih besed, kakor je bila na primer beseda Udba. Povsod je dišalo po Udbi, pa je nihče ni omenil. Toda na delu ni bila samo Laž, ampak tudi Resnica. Resnici se ne mudi, a je nepremagljiva. Zvedeli smo skoraj vse, kar se je tako strašno ljubosumno prikrivalo. Jeseni bomo na primer z Omerzovo knjigo o Dragi zvedeli, kako zelo dragocen je bil ta kulturni zamejski simpozij za udbovsko pozornost.

To, da kljub vsemu tudi tehnično prefinjenemu zakrivanju le prihaja na dan resnica, je zame eden od dokazov, da Resnica, to je Bog, res neizpodbitno obstaja.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu