Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

Pastirsko pismo msgr. mag. Alojzija Cvikla DJ ob nastopu službe mariborskega nadškofa metropolita

Dragi duhovniki, redovnice in redovniki, diakoni in bogoslovci, dragi bratje in sestre!

Dragi duhovniki, redovnice in redovniki, diakoni in bogoslovci, dragi bratje in sestre!

Na dan, ko po Božji previdnosti kot osmi naslednik blaženega škofa Antona Martina Slomška začenjam služenje naši mariborski nadškofiji, se želim s kratkim pismom obrniti na vse vas, s katerimi si bom odslej skupaj prizadeval za rast Božjega kraljestva med vami.

Med vas ne prihajam z vzvišenostjo besede ali modrosti (kot bi dejal apostol Pavel, prim. 1 Kor 2,1 sl., temveč s preprostostjo in iskrenostjo, z dobro voljo, pa tudi s strahom in občutkom odgovornosti. Novo poslanstvo začenjam na nedeljo Dobrega pastirja, ko nam Jezus v evan-geliju razodeva, da pozna Boga kot Očeta in da se Oče v njem razodeva. Iz te intimnosti in bližine z Očetom lahko izreče, »da je Dobri pastir« in da je tudi podoba vsakega pravega pastirja. Jezus govori tudi o slabih pastirjih, ker vé, da človek lahko hitro podleže želji po vladanju ali iskanju sebe. Zavedam se, da je ta ideal pastirja, ki nam ga daje Jezus, visok in ga ni možno uresničiti brez domačnosti z Bogom, v kateri se človek navzame Božje logike.

Moj prvi pozdrav je zato namenjen vam, duhovniki, vam, ki ste pastirji naših občestev, ki doživljate napor, tveganja in srečo v službi evangelija. Zahvaljujem se vam za vaše požrtvovalno in nesebično služenje. Vem, da ste mnogi preobremenjeni, še posebej tisti, ki vam je zaupana skrb za več župnij. Upam, da bomo skupaj uspešno iskali načine, da se boste lahko vedno bolj posvečali vašemu osnovnemu duhovniškemu poslanstvu in bodo kakšno zadolžitev prevzeli laiki. Vsi krščeni in potrjeni s Svetim Duhom smo namreč poklicani, da prispevamo vsak svoj delež k rasti občestva in oznanjevanju vesele blagovesti o Jezusovem vstajenju. Želim si, da bi vsak kristjan čutil to svoje poslanstvo in imel pogum, da se sooči s svetom, v katerega smo poslani. Danes je življenje kristjanov v marsičem podobno tistemu prvih kristjanov. Bili so manjšina. Živeli so v svetu, ki je imel čisto druge vrednote. Morali so plavati proti toku, a jih to ni vrglo s tira. Ravno obratno: zavedali so se, da so v takšno družbo poslani zato, da so v njej »kvas in sol«. Zato je potreben pogum. Pri sv. birmi smo prejeli dar Svetega Duha, ki nam ta pogum daje, a se tega daru premalo zavedamo in mu ne pustimo, da bi lahko deloval po nas.

Hvala vsem, ki ste prizadevno raziskali stanje vere in občestva ter na temelju teh ugotovitev pripravili nove pastoralne načrte. Z njimi ste nakazali možnosti, kako bi lahko naša občestva in posamezni člani z novo apostolsko vnemo vabili brate in sestre k osebnemu srečanju s Kristusom in tako postajali bolj odprti drug za drugega (prim. PIP št. 59).

Začetek mojega poslanstva sovpada z začetkom poslanstva novoizvoljenih članov Župnijskih pastoralnih svetov. Tako skupaj stopamo na pot nove evangeli-zacije, ki naj bi spreminjala naša srca, miselnost in tudi našo organiziranost in strukture. Trudil se bom, da bo med nami čim več izmenjav in sodelovanja, kajti samo tako bomo lahko dali življenje tistim oblikam pastoralnega delovanja, ki bodo pospešile novo evangelizacijo, še posebej mladinsko pastoralo, vzgojo odraslih in osebno spremljanje. Prizadeval si bom, da bi naša občestva postajala vedno bolj živa. Hvala vsem, ki prispevate svoj delež pri bogoslužju, oznanjevanju in karitativnem poslanstvu, in vsem vam, ki ste vključeni v vodenje občestev (ŽPS, ključarji, gospoda-rski sveti, voditelji skupin …).

Posebna misel gre tudi vam, bolniki, trpeči in osamljeni. Želim vam povedati, da ste prisotni v mojih molitvah, pa tudi vas prosim, da vaš križ darujete zato, da bi bilo med nami vedno več Luči in dobrote.

Svoje služenje začenjam po sklenitvi sporazuma z našimi bankami upnicami. S tem se za našo škofijo, ki je zašla v finančno in gospodarsko krizo, končuje obdobje največje negotovosti. Na žalost zgodovine ne moremo spremeniti. Dejstva in razočaranja ostajajo, prav tako ostaja bolečina. Zavedam se tega, obžalujem, kar se je zgodilo, in vse prizadete prosim odpuščanja. Prosim Gospoda za moč, da bi lahko zaprli to žalostno stran in na izkušnjah tega, kar smo doživeli, začeli pisati novo poglavje. Naša nadškofija bo odslej delovala z zelo omejenimi fina-nčnimi viri: na temelju darov in dobre volje vas vernikov. Pred nami je težko obdobje, kajti tudi vi se spopadate s finančno krizo in njenimi posledicami. Verjamem in zaupam, da bomo skupaj in z Božjo pomočjo to novo poglavje naše krajevne Cerkve zmogli pisati bolj evangeljsko, pričevalno in solidarnostno.

Obračam se na vas, župnijska občestva, redovne skupnosti, laiška gibanja in združenja, in prosim, da me podprete z molitvijo, da bom lahko izpolnil nalogo, ki mi je zaupana. Prizadeval si bom, da bi vsi začutili vero kot dar in priložnost, ki spreminja naše medsebojne odnose, nas vodi k večji solidarnosti in spravi. V to upam in verjamem. V želji, da bi se osvobajali teme in iskali Luč, ki vedno pomeni nov začetek, sem si izbral ško-fovsko geslo: »Iz teme bo zasvetila Luč«.

Marija, Mati dobrega sveta, katere praznik obhajamo danes, nas vabi, da sledimo njenemu Sinu, ki nas v moči Svetega Duha vodi k Očetu. Veselimo se njene priprošnje in njenega blagega pogleda in ne bežimo pred poslanstvom, ki nam je zaupano. Tudi nas danes Marija vabi: »Karkoli vam reče moj Sin, storite!«

Naj vas vedno in povsod spremlja Božji blagoslov!

V Mariboru, 26. aprila 2015, na dan mojega škofovskega posvečenja.

Vaš Alojzij Cvikl,

mariborski nadškof in metropolit

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu