Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

VESELJE - ZASTAVA SRCA

ZASTAVA SRCA

Uvodnik v DRUŽINI (Marjan Pogačnik)

Veselje – prepoznavno znamenje kristjanov?


Krščanstvo je veselje,« je minuli konec tedna, ko jih je sprejel v Vatikanu, zaslužni papež Benedikt XVI., eden največjih teologov našega časa, dejal skupini nemških duhovnikov in teologov. 
Krščanstvo je veselje, saj ga je najti v Bogu samem: Sveta Trojica je nenehno izmenjavanje ljubezni med tremi božjimi osebami, izročanje in sprejemanje – torej veselje, in Sveto pismo nam izrecno pove, 
da se Oče veseli Sina (Mr 9,7). Krščanstvo je radost prvih učencev nad veliko nočjo, praznim grobom, močjo božjega delovanja. 


Je »zastava na gradu« Jezusovega srca, ki želi, da bi bilo njegovo veselje navzoče v njegovih učencih in da bi bilo dopolnjeno (prim. Jn 15,11).


Kako torej, da kristjanov ni (bilo) vedno mogoče prepoznati po živetem veselju in je Nietzsche govoril, da bo veroval takrat, ko bodo kristjani videti odrešeni? Razlogov je brez dvoma več, za turobnost so med drugim gotovo krivi sebična obrnjenost vase, neprečiščeni odnosi, pomanjkanje ljubezni. Takrat še kardinal Ratzinger je nekoč dejal, da »kjer ni prijateljstva, kjer umira humor, tam gotovo ni Svetega Duha«. 
Vse, kar nas odtujuje od Boga, drugih in nas samih, nam krade vedrino. K temu lahko štejemo poplitvenost, življenje mimo našega najglobljega jedra, kjer žubori Sveti Duh.


Včasih je veselje postavljeno na preizkušnjo, ko se sooči s težo življenja. 
A k veselju, kot je k misli z začetka zapisa – navzoči so čutili, da govori iz lastne izkušnje – pristavil Benedikt XVI., sodi tudi to, da sprejmemo križ, trpljenje, ob katerem dozorevamo. Nasprotje radosti ni žalost, pravi Timothy Radcliffe, pač pa otopelost srca, zaradi katere nismo sposobni občutiti ničesar. Zato nas Bog včasih gnete, da bi bilo naše srce spet meseno, občutljivo zanj in za naše bližnje. 


V času med veliko nočjo in binkoštmi si zaželimo, da bi postajali podobni prvim kristjanom, ki so bili – čeprav na trenutke preizkušani – »polni veselja in Svetega Duha«. Da bi tudi za nas lahko rekli nekaj podobnega, kot so rekli za mnoge svetnike in kar je o bl. Karlu de Foucauldu denimo dejal njegov 21-letni bratranec: »Vstopil je v sobo in z njim je vstopil mir … Iz njega je izžarevala neverjetna radost … Uvidel sem, da celoten skupek mojih zadovoljstev ne odtehta niti drobca v primerjavi z njegovo popolno srečo.« 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu