Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

MOŽA IN ŽENO JU JE USTVARIL

Razpravam o zakonski zvezi na rob

(dr. Jurij Bizjak, koprski škof)

Svetopisemska podoba človeka je v naši civilizaciji več ali manj znana iz poročila v Mojzesovi knjigi, ki pravi, da je človek ustvarjen po Božji podobi! Trditev nikakor ne bi smela biti žaljiva niti za tiste, ki Boga ne priznavajo, saj pojem boga nikomur ni tuj in tistim, ki Boga ne priznavajo, je trditev v še večjo čast, saj postavlja nje same na prestol vsega stvarstva, kar do neke mere res velja za vse ljudi (Jn 10,34; Apd 17,28).

Razbrano iz človeškega srca

Svetopisemska podoba zakonske zveze pa je v današnjih časih nekoliko manj sprejemljiva, saj velja za suženjsko in zatiralsko, za zastarelo in preživeto. Vendar pa je treba priznati, da je navedena podoba zakonske zveze najtesneje povezana s podobo človeka, saj poročilo pravi, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril (1 Mz 1,27). Moškega in žensko!

Iz poročila je razvidno, da je cel ali popoln človek pravzaprav sestavljen iz dveh, to je iz moža in žene. Da je vsak izmed njiju le polovica celote, potrjuje tudi dejstvo, da sta za preživetje vrste potrebna oba, kakor je pisano: »Rodita in množita se ter napolnita zemljo!« (1 Mz 1,28). In kot odmev na to resnico zveni naročilo v drugem opisu stvarjenja človeka, kjer piše: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno meso!« (1 Mz 2,24). Eno meso! 

Kar piše Mojzes o vseh svojih pričevanjih, da jih namreč ni potegnil z neba in ne privlekel čez morje, temveč jih je razbral iz človeškega srca (5 Mz 30,14), to velja tudi za njegovo pričevanje o človeku in zakonski zvezi: kar je zapisal, je razbral iz človeškega srca in je zato pisano človeku na kožo. Dokler bo človek želel biti človek, bo moral prisluhniti sam sebi in svoji vesti in spoštovati zakonitosti, ki so zapisane v njegovo naravo, v njegovo meso in v njegove kosti.

 

Grehi proti naravi

Človek pa seveda lahko tudi oslepi, ne samo telesno, temveč tudi duhovno, kakor pravi evangelij: »Če se torej tvoja notranja luč stemni, kolika bo tema!« (Mt 6,23). In v takšni temi človek lahko greši proti svojemu Bogu ali proti svojemu bližnjemu ali proti svoji naravi. In tu si moramo priklicati v spomin znan izrek, ki pravi: »Bog odpušča vedno, človek včasih, narava nikoli!« Mati narava ne popušča nikoli in prepričan sem, da je Bog računal na naravo, ko je po vesoljem potopu sklenil zavezo z Noetom in obljubil, da ne bo več potopa, ki bi uničil zemljo, kajti mati narava to hitro naredi tudi brez potopa (1 Mz 9,8–17). 

»Nič ni novega pod soncem,« piše Salomon (Prd 1), in tudi grehi proti naravi niso tuji svetopisemski zgodovini. Skozi vso človeško zgodovino namreč odmevata zlasti dve hudi kazni, ki ju opisuje Mojzes in sta doleteli človeško rod, to sta vesoljni potop (1 Mz 6–7) in sodomsko žveplo (1 Mz 19): prva je huda zaradi svojega velikega obsega, druga pa zaradi svoje strupene ostrosti. Oba primera so za vzorec in za grožnjo naknadno uporabljali tudi drugi sveti pisci (Iz 1,9; 13,19; Jer 50,40; Am 4,11; Mt 10,15; 11,23; Lk 10,12; Rim 9,29; 2 Pt 2,6; Jud 7; Raz 11,8). 

Razlog za obe hudi kazni pa je v obeh primerih bila huda nravna izprijenost. Razlog za vesoljni potop je bila nravna izprijenost med različnima spoloma: »Ko so se ljudje začeli na zemlji množiti in so se jim rodile hčere, so videli Božji sinovi, da so človeške hčere lepe, in so si jih jemali za žene, katere koli so hoteli« (1 Mz 6,1–2). Razlog za sodomsko žveplo pa je bila nravna izprijenost med istim spolom: »Klicali so Lota (sodomski meščani) in mu govorili: Kje sta moža, ki sta nocoj prišla k tebi? Pripelji ju ven k nam, da ju spoznamo!« (1 Mz 19,5). 

Oba primera navaja tudi Kristus pri opisu konca sveta: »In kakor je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi v dneh Sina človekovega: jedli so in pili, se ženili in se možile do dne, ko je Noe šel v ladjo: in prišel je potop in pokončal vse« (Lk 17,26-27). »Podobno bo, kakor je bilo v Lotovih dneh: jedli so in pili, kupovali in prodajali, sadili in zidali; tisti dan pa, ko je šel Lot iz Sodome, je izpod neba deževalo ogenj in žveplo in pokončalo vse« (Lk 17,28–29). 

Apostol Pavel razlaga takšno slepoto v pismu Rimljanom in pravi: »Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem: njih ženske so namreč naravno občevanje zamenja­le s protinaravnim; prav tako so pa tudi moški pustili naravno občeva­nje z žensko in so se vneli v svoji strasti drug do drugega ... In ker ni­so imeli za vredno, da bi se držali spoznanja Božjega, jih je Bog prepustil izprijenemu mišljenju, da so počenjali, kar se ne spodobi« (Rim 1,26–28).

 

Sad človeške napačne in zmotne vzgoje

V zraku je čutiti ugovor in izgovor, da so protinaravna nagnjenja posledica in sad naravnega razvoja, kar pa je seveda v velikanski večini primerov brez vsake podlage in popolnoma zgrešeno. Protinaravna nagnjenja niso posledica in sad naravnega razvoja, temveč so povečini posledica in sad človeške napačne in zmotne vzgoje, brezkončnega mešanja in križanja in metanja obeh spolov v en koš in predvsem zgrešenega in brezsmiselnega boja za enakost: smo enakovredni in enakopravni in še marsikaj, nismo pa enaki! In zakaj bi bili? Mar ne drži več pregovor, da razlika mika?

Vsi smo za enakopravnost in enakovrednost, vendar ne v tem smislu, da bomo zaradi lačnih na svetu zdaj ves svet potiskali v lakoto, temveč v smislu, da bomo zdaj ves svet nahranili z ustrezno hrano! Tudi z ustrezno duhovno hrano, za posameznika in za zakonsko zvezo, za moža in za ženo, za očeta in za mater, za starše in za otroke. Mar nas pretirano izenačevanje in istovetenje obeh spolov ne vodi v entropijo, to je v izginotje tiste temeljne privlačnosti med spoloma, o kateri piše modri Sirah, da 'presega vsako človeško željo' (Sir 36,22)?

Ne samo svetopisemska podoba človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi, temveč tudi svetopisemska podoba zakonske zveze in družine, ki je ustvarjena po meri človeka, ima veliko večjo težo in vrednost, kakor ji jo običajno pripisujemo in priznavamo. Reko je treba varovati in čistiti pri izviru – tudi reko življenja pri njenem izviru, pri zakonski zvezi in družini.


S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu