Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

ZAŽIVIMO V SVETLOBI!

NA PREPIHU

Zaživimo v Svetlobi

 

 

Manica Ferenc

Radi rečemo, da gre beseda težko z jezika, v tem smislu bi lahko rekla, da je šla meni pri pisanju tega prispevka misel težko na papir. Odločila sem se namreč, da bom napisala veder, optimističen prispevek, takšen, ki odpira upanje v boljšo družbo, ki nosi slutnjo svetlobe, saj skozi (pre)mnoga srečevanja in pogovore vedno bolj spoznavam, da postajamo Slovenci vedno bolj sklonjenih glav, vase zazrti pesimisti, v še tako lepih trenutkih se oziramo »čez ramo«, ali se vendarle ne bo zgodilo še kaj slabega. Ne znamo se veseliti ne sami s seboj ne z drugimi. Res je, časi so težki – kdaj pa niso bili? Časi so vedno isti, samo ljudje smo drugi. Čeprav se nam zdi, da luč na koncu predora bledi in izginja, je vendarle tam. Tako kot je pretekli teden luna delno zakrila sonce, a je mrk prešel in sonce je spet zasijalo v polnosti. Zakaj ne verjamemo, da je svetloba večna?

Ni razloga za obup, tudi če se nam včasih zdi, da smo kot glas vpijočega v puščavi. Puščava ni prazna; če bomo vztrajni, nas bo prej ali slej nekdo slišal.

Začnimo se veseliti ob drobnih spremembah, trenutkih v življenju, gradimo svoj svet na vrednotah, ostajajmo zvesti sebi. Ne dovolimo si, da nas »duhovno podjarmijo« sedanje t. i. politične elite, naslednice totalitarnega enoumnega obdobja, s tem, ko nas silijo v sivo povprečnost, mentalno suženjstvo, spreminjanje vrednot, teptanje etičnih norm. To preprosto nismo mi. Slovenci smo uspešni, podjetni, inovativni, sposobni smo stopiti iz anonimnosti, preživeti še tako hude preizkušnje, znamo biti ponosni in domoljubni.

»Rad bi, da bi se Slovenci bolj zavedali slovenske svetlobe, podob, pokrajine,« je povedal Evgen Bavčar. »Slepota ni tema, ampak bolj oblika samosti,« pripoveduje iz lastne izkušnje. Ko je oslepel, je moral napolniti to pokrajino samosti. Napolnil jo je z znanjem, umetnostjo – fotografijo. S čim jo napolnjujemo mi? S kopičenjem materialnega ob hkratnem duhovnem izpraznjenju, s puhlimi besedami, z obračanjem po vetru, življenjem v »coni udobja«, kjer se pritožujemo nad krivicami, kaj hudega nam pa v resnici ni? Izstopimo iz te pokrajine samosti, temačnosti. Pred nami je veliki teden, čas milosti, čas priložnosti za novo osebno vstajenje. Ta hip je naše življenje res podobno noči na Oljski gori – noči, ko mnogi med nami spijo, namesto da bi čuli in vztrajali. Vzemimo si čas in prehodimo vse postaje križevega pota, ki se ne konča na Golgoti.

Bomo zmogli stopiti v svetlobo velikonočnega jutra?

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu