Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

DRUŽINA NI MODNA MUHA

DRUŽINA NI MODNA MUHA

Danijel Devetak

“Od življenja ni mogoče imeti vsega; če otroka ni, pomeni, da ga ne sme biti. Lepo je tudi  čemu se odpovedati. Življenje ima svojo naravno pot; so stvari, ki jih ne smemo spreminjati. Ena od teh je družina …, ki ni modna muha”.

Kot znano, to niso besede svetega očeta ali kakega izmed redkih še verodostojnih katoliških politikov, ki se zavzemajo za tradicionalno družino. Omenjene misli je v pogovoru za italijanski tednik prejšnji teden izrekel sloviti modni stilist Domenico Dolce, ki je skupno s partnerjem Stefanom Gabbano postavil na noge pravi imperij. V trenutku, ko homoseksualno gibanje vedno bolj pritiska na vseh ravneh za dosego svojih pravic in ko tudi Renzijeva vlada obljublja rešitev tega “ključnega” vprašanja še pred koncem pomladi, je Dolce dokazal, da mu ni za ideološki boj omenjenega gibanja. S svojimi preprostimi in pogumnimi izjavami – “Rodiš se in imaš očeta in mater … Ne prepričajo me t. i. ‘otroci kemije’, ‘sintetični otroci’, pa niti nadomestna materinstva, semena, izbrana v katalogu … Rojstvo mora biti dejanje ljubezni” – je po vsem svetu sprožil množično ogorčenje “progresističnih” zvezdnikov, ki sedaj tekmujejo v tem, kdo bo sežgal več oblek D&G…

DružinA torej in ne družinE! Družina je tista, v kateri se rojevajo otroci oz. v kateri sta oče in mama pripravljena sprejemati življenje. Seveda, družina je v krizi in veliko porok se konča z ločitvami. Res. Toda glejmo na pol poln kozarec! Še so trdne družine, ki znajo take ali drugačne težave premoščati ter biti dejavnik zdravega razvoja posameznikov in družbe.

Prav vsak človek ima enega očeta in eno mater! In spol ni obleka, ki jo lahko spremenimo. To je pač v naravi stvari! Ptice letijo in ribe plavajo. Noge imamo, da hodimo, ušesa, da slišimo, oči, da vidimo. So to stereotipi, ki se jih moramo rešiti?! Zakaj bi morali otroke prikrajšati za očeta ali mater? Zakaj bi morali iz daru narediti pravico?

T. i. “aktivisti za človekove pravice” vsakogar, ki danes še dobro govori o tradicionalni družini, označijo za ultrakatolika ali klerofašista. Kot bi družina bila izrecno “katoliška” vrednota, ne pa nekaj občečloveškega! Za lobije, ki jo napadajo in so očitno hkrati tudi proti Cerkvi, ji je na tak način očitno lažje  še bolj nasprotovati, jo omalovaževati in črniti. Kdo pa je rekel, da so “človekove pravice” tiste, za katere se borijo homoseksualci? Ali niso človekove pravice tudi tiste, za katere se borijo ljudje, ki jim je pri srcu ohranitev družine kot osnovne celice družbe in njene prihodnosti?

Kdor širi novo kulturo, ki spreminja osebe v predmete (!), se danes postavlja za junaka novega človeštva; tisti, ki se bori za življenje, pa se zdi, da je pošast, ki jo je treba iztrebiti, barbar, ki spada v ropotarnico zgodovine in se postavlja proti napredku. S pomočjo večine medijev nam volkovi dopovedujejo, da so nedolžna jagnjeta ob strani šibkejših. V resnici so pravi volkovi tisti, ki spodbujajo splav, evtanazijo in druge atentate na človekovo dostojanstvo.

Zgražamo se nad tem, kako skrajneži Islamske države v Iraku zažigajo dragocene knjige in brutalno uničujejo neprecenljive, tisočletja stare umetnine. Povzročili so velikansko škodo. Ves zahodni svet je enoglasno in ostro obsodil napad na tisočletja staro kulturo in zgodovino. Je pa mogoče, da se tako malo ljudi zgraža nad zakoni, ki jih vsiljujejo nekatera gibanja, ki želijo v naših zahodnih državah brutalno uničiti družino, najdragocenejšo, neprecenljivo družbeno celico, ki edina zagotavlja prihodnost vsakemu narodu? Kako malo ljudi ostro obsoja napade na ta tisočletja stari temelj vsake kulture in zgodovine!

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu