Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

MORILCI ZNAČAJA

Zlata Krašovec: Morilci značaja

19. februar 2015

Podoba prikazuje pusto kamnito pokrajino, daleč v ozadju pa se v oblaku prahu izrisujejo na pol porušene stolpnice nekega naselja. V središču posnetka vidimo sinje modro burko, ki zakriva ležeče telo. Morda pa tudi le glavo z delom ramen, preostalo telo je zakopano v zemljo. Le kak korak od burke, s katero se poigrava veter, zagledamo postavo pet- ali šestletnega dečka, ki bo zdaj, zdaj zalučal kamen ... Pod fotografijo beremo: Deček meče kamenje za ubijalci, ki so kamenjali njegovo mater.

Ne izključujem možnosti, da gre za še enega od mnogih izdelkov »fotoshopa«, ki zadnje čase preplavljajo svetovni splet. Med množico kičastih pokrajin, idealiziranih primerkov kraljestva živali, pocukranih šopkov, polakiranih lepotic, izklesanih lepotcev in osladno prisrčnih dojenčkov se kajpada najde tudi kaka podoba, s katero želi oblikovalec nagovoriti naša čustva s prizorom, ki človeka pretrese prav zato, ker se je – ali pa bi se lahko – v resnici zgodil. Zgoraj opisani bi se lahko. Ja, v tretjem tisočletju po Kristusu živimo v svetu, v katerem se še vedno dogajajo usmrtitve s kamenjanjem. In to ne zgolj v kaki deželi bogu za hrbtom, temveč celo v Evropi, kot smo prejšnji teden brali v Reporterju v člankuEvropa se spreminja v Evrabijo (članek J. Biščaka omenjam zato, ker je preprosto preveč poveden, da bi ga lahko prepustili tedenskemu ritmu pozabe).

Kaj je tisto, kar me v opisanem prizoru, pa naj je fotografija resnična ali zgolj simbolična, najbolj nagovarja? Ne, to ni smrt nesrečne ženske, ki so jo kamenjali, temveč umor značaja njenega sina. Ko deček pobere kamen, da bi maščeval mater, je to poslednji trenutek njegovega otroštva. Nemočno sovraštvo do ubijalcev, ki ga v tem trenutku občuti, je poslednje zdravo in nepokvarjeno čustvo, ki ga bo doživel. To, kar sledi, je hujše od smrti. Počasi ga bo okolica prepričala, da je njegovo mater doletela »pravična kazen«, počasi bo začel verjeti v njeno krivdo in začel se je bo sramovati. Z vsak dan večjo vnemo se bo trudil, da bi ne bil podoben njenim morilcem in da bi ga ti priznali za svojega. Čez pet ali deset let se mu bo ta želja uresničila, čez petnajst let bo res tak kot oni. Morda bo celo njihov vodja.

Če se vam zdi ta pripoved tuja, odmaknjena in za nas nepomembna, potem se spomnite grobišč, s katerimi je čez in čez posuta naša domovina, in pomislite na otroke pobitih. Med njimi jih ni malo, ki so v teh pomorih poleg staršev izgubili tudi značaj. Možnost, da kdaj zrastejo v klene, pokončne osebnosti, se je zmanjšala najmanj za polovico. Če so imeli srečo, da so izgubili le enega od staršev, tisti, ki je ostal, pa ni klecnil pod težo bremen, so imeli še nekaj priložnosti, da ohranijo dostojanstvo. Izgubo staršev je lahko deloma nadomestila pokončna širša družina, če je trdno bila za njimi. Če pa so ostali popolne sirote ali pa so bili tudi njihovi preživeli sorodniki zlomljeni in prestrašeni, jim je trda predla. Le maloštevilnim med njimi je kot po čudežu uspelo ohraniti pokončnost.

Večini so postopoma ubili značaj. Kamorkoli so prišli, so se naposlušali zgodb o narodnih izdajalcih, ki da jih je doletela pravična kazen. Počutili so se krive, ker so bili potomci ljudi, ki so se po kdo ve kakšnem spletu naključij znašli na seznamih sovražnikov. Pozabili so na to, da njihovi starši v veliki večini primerov niso zagrešili nič drugega kot to, da so se trudili za vsakdanje preživetje sebe in svojih družin. Bili so pač še otroci. V družbi so se delali nevidne. Hvaležni so bili vsakokrat, ko jih ni nihče spomnil, kdo so in kam spadajo. Sčasoma so pozabili tudi to, da so božji otroci. Prizadevali so si postati Titovi pionirji. Ja, na koncu so se mnogi od njih znašli na strani »zmagovalcev«. Nekaterim se je uspelo na družbeni lestvici povzpeti tudi zelo visoko, a prav ti si še zdaj najbolj odločno zatiskajo oči pred tem, kar se jim je v resnici zgodilo.

Ko torej preštevamo žrtve medvojnih in povojnih pobojev in premišljamo o tem, kaj so pomenili za slovenski narod, ne smemo pozabiti, da je število žrtev precej večje od števila pomorjenih oseb. Tu so še vsi potencialni potomci mladih mož in žena, ki se niso rodili, ki po večini niso bili niti spočeti, ker jih je smrt staršev prehitela. In tu so ne nazadnje vsi tisti, ki so kot otroci ostali sirote in jim je enoumje ubilo značaj. Zdaj so odrasli. Lupine njihovih duš so morebiti naredile kariero, si nabrale bogastvo, uživajo v družbi ugled … Komajda kdo se še spomni, da so bili njihovi predniki »izdajalci«. Če pa že, potem je to dokaz demokratičnosti sistema, ki celo otrokom drugorazrednih pobitih ne odreka možnosti uspeti v življenju.

So uboji in umori. So umorjeni, katerih trupla so dostojno pokopana. In umorjeni, katerih posmrtni ostanki so uskladiščeni v plastičnih zabojčkih. So tudi taki, katerih trupla niso bila nikoli odkrita. So medijski umori, so politični umori, so sodni in izvensodni umori. A zna biti, da so najbolj zavrženi vendarle umori duše, značaja, osebnosti … O takih govori Jezus dvanajsterim, ko pravi: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!« Mt 10,28 Ti umori so zares od hudega. Ne prizadenejo samo posameznika, ki poslej hodi po svetu kot votlo telo brez duše. Obupno skvarijo tudi narodov značaj. Če ne pride do katarze, celo nepopravljivo.

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu