Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

DUHOVNI(ŠKI) POKLICI

Koga posvečujejo posvečeni

1. 2. 2015 | Miran Špelič | Naš komentar

Razmišljanje ob dnevu posvečenega življenja

Svečnico je sv. Janez Pavel II. podaril vsem posvečenim osebam kot njihov posebni dan. Papež Frančišek ga je še prekosila, ko jim je namenil celo leto, v katerem se vsa Cerkev ozira nanje, moli zanje in od njih tudi marsikaj pričakuje. Pri tem pa oba papeža pravzaprav samo sledita aleksandrijskemu patriarhu Atanaziju iz 3. stoletja, ki je napisal znamenito Življenje svetega Antona komaj leto po njegovi smrti in s tem delom dal temu načinu življenja domovinsko pravico v Cerkvi. Gibanje z obrobja je namreč dokončno integriral v strukturo Cerkve. Podobno sta papeža Inocenc III. in Honorij IV. vključila sv. Frančiška Asiškega, potridentinska reforma pa sv. Ignacija Lojolskega, da omenim le še dva primera. Cerkev je to tedaj potrebovala in Gospod ji je to tudi poslal.

Očitno naš čas še vedno potrebuje takih nenavadnih pričevanj za evangelij, potrebuje pa tudi še kaj novega. Tako stari kot novi redovi, kongregacije in skupnosti pa tudi potrebujejo od Cerkve jasen znak, kaj naj počnejo.

Prvi menihi so zbežali v puščavo, v samoto (Anton), drugi so tam zgradili nova občestva na novih temeljih (Pahomij); kmalu so bili nekateri poklicani nazaj v mesto za služenje ubogim (Bazilij); drugi spet v pastoralo (Avguštin). Antični svet je ob svojem zatonu našel zaklonišče in preživetje vrednot v samostanskih enklavah, kjer so lahko še naprej molili in delali (Benedikt). Ob razcvetu ekonomije v visokem srednjem veku se je kot izziv pojavil klic v prostovoljno uboštvo (Frančišek), medtem ko so predrzna teološka iskanja spodbudila jasno in pravoverno oznanilo (Dominik). Drug čas je pokazal na zahtevo po dobrem šolstvu (Ignacij) in zdravstvu (za oboje brez števila ženskih redov). Odkritje novih svetov pa je dalo zagon misijonskim kongregacijam. Tudi 20. stoletje ni zaostajalo v rodovitnosti oblik posvečenega življenja.

Tako je pred nami danes bogata mavrica starih in novejših ustanov. Nekatere se soočajo s krizo, druge kipijo od življenjske moči. V raznolikosti identitete pa jih vendarle druži pojem posvečenosti in posvečevanja. In vsako obdobje zahteva od njih, da mu spregovorijo v njegovem jeziku in odgovarjajo na njegova vprašanja, pri tem pa se opirajo na bogato izkustvo preteklih stoletij ali na silovit vzgon začetkov.

Med razbiranjem znamenj časov lahko kot eno glavnih vprašanj današnje dobe uvidimo pojem odnosa. Ljudje od vekomaj živimo v odnosih, vendar jih je zadnji čas globlje problematiziral in osvetlil z različnimi refleksijami. Ne gre le za medčloveške odnose, ampak tudi za odnos s presežnim in za odnos s stvarstvom. Kristjani verujemo, da so temelj vseh odnosov tisti odnosi, ki so večno v Bogu Trojici. A kdo nam jih bo osvetlil in dal zgled? Tu ni mogoč enostaven in kratek odgovor, božja skrivnost bo ostala vedno nezaobjemljiva, kliče pa po širokem objemu.

V ta zavihek človeške zgodbe se sme umestiti posvečeno življenje. Redovniki in redovnice bodo še naprej delali po škofijah in župnijah, po bolnicah in učilnicah, po cestah in arhivih, vendar tam ne bodo opravljali svojega osrednjega poslanstva. To lahko enako dobro in morda še bolj učinkovito opravljajo tisti, ki ne prihajajo iz samostanov. Vendar se s tega mesta ne smejo umakniti. Bog jih je postavil na pomemben kraj, da povsod, kjer so, pokažejo, da jih ne posvečuje delo, ki ga opravljajo, da jih ne posvečuje ugled, ki ga prejemajo od ljudi, da jih ne posvečuje njihova lastna talentiranost, ampak edinole Bog, s katerim so v odnosu ljubezni. Od njega in zgolj od njega prejemajo karizmo, to je dar, ki je namenjen vsej široki skupnosti. Prejemajo osebno karizmo, ki je enkratna kakor prstni odtis ali vzorec šarenice; in skupnostno karizmo, ki jo nosi vsa redovna skupnost in jih dela brate in sestre v poslanstvu. Še vedno ostajajo kot ljudje šibki in ranljivi; še vedno ostajajo kot skupnosti obremenjeni s človeškimi oziri. Kljub temu pa nosijo v svet nekaj prav posebnega. Ne iz svoje moči, tudi ne na zahtevo širše skupnosti, ampak zaradi poklicanosti in poslanstva. To ne pomeni, da je vsem drugim odvzeta možnost posvečevanja, nikakor ne, pač pa je za posvečene osebe to poglavitna vloga.

Čeprav delajo isto in na istem mestu kot drugi ljudje, pa delajo to iz drugega odnosa, zato posvečeni posvečujejo svet in odnose v njem. Ko molijo Boga, ko se ljubijo med seboj in ko spoštujejo vse stvarstvo, s tem bogatijo in lepšajo svet. Njihovo življenje je kot nekakšen peskovnik, v katerem gradijo podobo in model božjega kraljestva. 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu