Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

PRAZNIK SLOVENSKE DRŽAVNOSTI

Ob prazniku, ko je naša domovina postala naša država.

Podobe iz sanj

23. 6. 2013

Vedno znova me ob branju gane konec Cankarjevih Podob iz sanj. Smrt pride k njemu na obisk in po dolgem molku spregovori: »Človek, povej, kako si živel, kómu živiš!« V strahu ne zna odgovoriti. In Smrt mu reče: »Žela sem veličastno žetev, na brezmejnih njivah sem jo žela, kjer je bil človek sam sejal ... Zasmilil se ti je ta in oni zlati klas, ki je padel; ... náse, náse edinega pa si mislil ves čas … Nisi pomislil, da to zlato klasje, ki je bilo pokošeno in povezano v snope, ni umrlo, temveč da bo obrodilo tisočkratno življenje! Pomislil nisi, da nikoli še nobena solza ni bila potočena zastonj, da nikoli nobena kaplja krvi še ni bila prelita zastonj ...«

Malodušje, brezciljnost, nemoralnost, brezpravnost, pomanjkanje zgodovinskega spomina so se polastili naše družbe. Drug drugega prepričujemo, da ne zmoremo, da Sloveniji ni pomoči. Vendar, ali se zavedamo, da je pomanjkanje upanja že preddverje obupa, ki je za kristjana greh? Ali ne verjamemo, da bodo kaplje krvi in solza, ki so v dvajsetem stoletju po slovenskih tleh tekle v potokih, dejansko vir milosti in blagoslova? V prelomnem trenutku naše zgodovine, ko jih nemalo razmišlja, kako državo obiti ali iz nje oditi: Ali smo pripravljeni državo resnično obrniti na bolje? Ali smo se slovenski kristjani sposobni v različnosti zediniti v bistvenem? Ali smo sposobni, črnim oblakom na obzorju navkljub, družbo prežeti z utemeljenim in resničnim upanjem? 

Iz preteklosti in sedanjosti mi odzvanja nekaj misli. V prvi se pogumna Estera v Stari zavezi sprašuje: »Kako bi mogla gledati pogubo svojega ljudstva? Kako bi se jaz lahko rešila, ko bi bila moja domovina uničena?« V drugi kolumnist Miha Mazzini ugotavlja: »Če državo jemljemo kot starše (ki nam mora vse dati, nam vse zagotoviti op. a.), potem ni čudno, da nas politiki jemljejo kot otroke.« V tretji pa tedanji nadškof Bergoglio poudarja, da je javno delo ena izmed najbolj pogumnih oblik ljubezni do bližnjega, in spodbuja buenosaireške kristjane, naj se vključujejo v javno življenje in naj si »naložijo domovino na rame«.

V Podobah iz sanj Smrt naposled vpraša: »Povej mi zdaj, ob tej uri, ki je ura sodbe in ura posvečenja: ko pridem k tebi, da pojdeš z menoj na poslednjo pot, – kóga boš klical na pomoč, da ti bo v trpljenju stal ob strani, da bo tvoj besednik pred pravičnim sodnikom?« Takrat, v dramatičnem sosledju, človek trikrat vzklikne: »Mati!« in »Domovina!« in naposled: »Bog!« In v tistem hipu se zbudi iz dolge, strašne bolezni.

Slovenski kristjan, kako si živel, komu živiš? Na praznik, ko je naša domovina postala naša država, naj bo odgovor Mati, Domovina, Bog. In v prepričanju, da nikoli nobena solza ne kaplja krvi ni bila prelita zastonj, bo pravična, sproščena Slovenija resničnost in ne podoba iz sanj. 

Tone Rode

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu