Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

BREZMADEŽNA - ADVENTNA GOSPOJNICA

Za 8. december

7. 12. 2014 | Alojz Rebula | Credo

 


Če kaj težko razumem pri protestantih, je njihovo zavračanje češčenja Marije, ki je za kristjane že od efeškega koncila leta 431 Mati božja. Razumem jih tem manj, ker je proti njihovemu zavračanju knjiga, ki jim je edina podlaga vere, edinole Sveto pismo, »Sola Scriptura«.

Toda na začetku Nove zaveze je zapisan izrek, ki ga iz razumljivih razlogov ne bi pričakovali od ženske, saj je bil najvišji življenjski sen Judinje ta, da bi postala mati obljubljenega in tudi pričakovanega Mesije. Pa je tisto veliko izjavo izrekla prav ženska. Ta je bila sicer postarana, a tudi sama noseča kakor Marija. Bila je Elizabeta, njena teta, ki jo je Marija prišla obiskat v judovske hribe, da bi ji bila v pomoč pri pričakovanju poroda. In katere so bile prve Elizabetine besede, ko je zaslišala pozdrav nečakinje?

»Odkod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« 

Mati mojega Gospoda … 

Beseda ženske, ki jo je Cerkev po štiristo letih potrdila s slovesno koncilsko izjavo.

Judovska deklica je stopila v panteon krščanskih verskih resnic in še bolj v duše krščanskih ljudstev, posebno izmučenega slovenskega, tja do rožnih vencev, nakopičenih ob breznih Roga.

V krščanski pobožnosti, katoliški in pravoslavni, je postala Srednica do svojega Sina, vir tolažbe in simbol božje milosti.

Kako globoko je ta čut segel v slovensko narodno zavest, dokazujejo Sveta Gora, Ptujska Gora in posebej Brezje.

Da Odrešenikova Mati ni ostala ravnodušna do naših modernih časov, so svetoven dokaz: Lurd, Fatima in, če bo priznano, Medžugorje.

Marija, Mati tudi slovenske Cerkve, prosi zanjo!
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu