Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

HVALEŽNOST

HVALA! KOMU ŽE?

Urednik DRUŽINE Tone Rode

Hvaležnost je cenjena vrednota v družbi. Nanjo opozarjajo vzgojitelji, o njenih blagodejnih učinkih pišejo revije za samopomoč in vprašanja duha in srca. Ameriška televizijska zvezdnica Oprah Winfrey je pred leti v ZDA pognala v tek modni val s svojim dnevnikom hvaležnosti. Prav v teh dneh se po facebooku med nami širi » sedemdnevnica« hvaležnosti, ko posameznik vsak dan javno zapiše tri stvari, za katere je hvaležen, in ob tem izzove tri prijatelje, da storijo enako.

Lepo je videti, kako hvaležnost priteguje pozornost javnosti, zato velja spomniti na nekaj njenih posebnosti. Ta notranji vzgib vedno predpostavlja nekoga, h kateremu je usmerjen. Hvaležni smo lahko samo nekomu. Hvaležnost nas vodi k spoznavanju in priznavanju tistega, ki je z nami vzpostavil odnos ter nam je nekaj dobrega storil. Tako nas hvaležnost za trajne dobrine in presežne vrednote lahko usmerja k Bogu, izviru vsega dobrega, resničnega in lepega.

Pogoj za hvaležnost je ponižnost, da spoznamo, kako malo je odvisno od nas samih in koliko dobrega prejemamo v resnici od drugih. Verjetno najbolj zahtevna stopnja hvaležnosti pa nam daje spoznati, da so tudi preizkušnje in trpljenje dar, ki nam omogoča osebno rast in zorenje v krepostih.

Hvaležnost je zakoreninjena v naši tradiciji že stoletja. Podobno kot so to delali naši kmečki predniki, se na to nedeljo pri sveti maši zahvalimo Bogu za darove zemlje in neba, za rodovitnost naših polj. Zahvalna nedelja pa je priložnost, da se spomnimo, kaj vse je Bog dobrega storil v zgodovini našega naroda, naše družine, tebe in mene osebno. Za potomca generacije, ki je izgubila svojce v primežu vojne in revolucije in šla skozi taborišča v izgnanstvo, je hvaležnost nujen vzgib. Vem, da me ne bi bilo, če to ne bi bila božja volja, ki se uveljavlja tudi v spletu navideznih naključij. To velja za vse nas in vsak čas, saj že v vsakem srečanju s človekom, ki bo pustil pečat v našem življenju, lahko zaznamo delovanje Gospoda zgodovine.

Zanimivo, da so nam ZDA izvozile valentinovo, zameglile stik z rajnimi s pogansko nočjo čarovnic, niso pa med nas prinesle zahvalnega dne, praznika zahvaljevanja. Vsestransko dobro za našo družbo bi bilo, da bi se poudarek, ki ga na zahvalno nedeljo katoličani obhajamo s sveto mašo, preselil tudi k nedeljski mizi, da bi tudi po domovih obredno razvili kulturo hvaležnosti za dar življenja, za vse, kar nam je bilo podarjeno po naših prednikih, za ta čudoviti košček nebes pod Triglavom, v katerem nam je dano živeti in za katerega smo soodgovorni. Postali bi bolj zahtevni do samih sebe in manj neučakani do drugih, bolj usidrani v sedanjosti, bolj optimistični. Hvaležnost, kot pravi G. K. Chesterton, je najvišja oblika misli, je veselje, ki ga je podvojila sposobnost začudenja. 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu