VSE MINE

Ali se človeštvo ustavlja z mislijo ob tem dejstvu? Po eni strani se ga izogiba, ker na vse kriplje visi na njegovem minljivem trenutku. Po drugi strani pa se proti minevanju bori, to najbolje kaže medicina s farmakologijo, prav posebno pa še lepotna industrija. 

Lahko rečemo, da je dejstvo, da človek nekako z minljivostjo noče biti spravljen. V človeški kulturi je celo prišlo do velikih uporov proti minljivosti, posebno v moderni dobi, ko je krščansko obzorje posmrtnosti začelo zahajati. Tako na primer Goethejev Faust zakliče trenutku »Ustavi se!« A seveda zaman, ker se čas ne ustavi. Drugemu velikemu Nemcu, Nietzscheju, se je iztrgal vzklik: »Večnost, globoke večnosti!«, naj je še tako odklanjal krščansko vizijo nesmrtnosti.

To željo po večnem so izkazali celo vsi trije totalitarizmi 20. stoletja, saj so Italijani pri datacijah poleg normalnega leta zapisovali tudi letnico fašistične ere z začetkom leta 1922. 

Z besedo večnosti pa smo pri Človeku, ki je to besedo postavil na svoj prapor, se pravi pri Kristusu, ki je ne samo v svojih govorih imel izrecno na obzorju večno življenje, ampak je tudi to večnost sam začel tretji dan po svojem umoru z vstajenjem od mrtvih. Od takrat bi tudi za kristjana morala minljivost izgubiti svojo žalobnost, da ne rečemo tragičnost (zelo jo je čutila romantika), ker bi jo morala prerasti misel na isto vstajenje, ki ga je začel njegov Učitelj. Noben praznik ne opozarja kristjana na neminljivost, na večnost tako kot praznik vseh svetnikov, se pravi stotisočev, za katere smrti več ni. 

Biti kristjan v resnici pomeni tudi zanikati minljivost in tesnobo ter strah niča in gledati na vse v pričakovanju neminljivosti pri Bogu.