Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

VSE MINE

26. 10. 2014 | Alojz Rebula | Credo

Minljivost je ena od evidenc tega sveta, ki je nihče ne more zanikati. Človek jo čuti najprej na sebi: minevajo leta, lasje mu sivijo, življenjske funkcije kakor sluh in vid odpovedujejo. Še nazorneje vidi to minevanje okrog sebe: menjavajo se mir in vojna, menjavajo se režimi, menjava se življenjski standard, menjava se moda in umetniški trendi, menjava se vse. Vse mineva. 


Ali se človeštvo ustavlja z mislijo ob tem dejstvu? Po eni strani se ga izogiba, ker na vse kriplje visi na njegovem minljivem trenutku. Po drugi strani pa se proti minevanju bori, to najbolje kaže medicina s farmakologijo, prav posebno pa še lepotna industrija. 

Lahko rečemo, da je dejstvo, da človek nekako z minljivostjo noče biti spravljen. V človeški kulturi je celo prišlo do velikih uporov proti minljivosti, posebno v moderni dobi, ko je krščansko obzorje posmrtnosti začelo zahajati. Tako na primer Goethejev Faust zakliče trenutku »Ustavi se!« A seveda zaman, ker se čas ne ustavi. Drugemu velikemu Nemcu, Nietzscheju, se je iztrgal vzklik: »Večnost, globoke večnosti!«, naj je še tako odklanjal krščansko vizijo nesmrtnosti.

To željo po večnem so izkazali celo vsi trije totalitarizmi 20. stoletja, saj so Italijani pri datacijah poleg normalnega leta zapisovali tudi letnico fašistične ere z začetkom leta 1922. 

Z besedo večnosti pa smo pri Človeku, ki je to besedo postavil na svoj prapor, se pravi pri Kristusu, ki je ne samo v svojih govorih imel izrecno na obzorju večno življenje, ampak je tudi to večnost sam začel tretji dan po svojem umoru z vstajenjem od mrtvih. Od takrat bi tudi za kristjana morala minljivost izgubiti svojo žalobnost, da ne rečemo tragičnost (zelo jo je čutila romantika), ker bi jo morala prerasti misel na isto vstajenje, ki ga je začel njegov Učitelj. Noben praznik ne opozarja kristjana na neminljivost, na večnost tako kot praznik vseh svetnikov, se pravi stotisočev, za katere smrti več ni. 

Biti kristjan v resnici pomeni tudi zanikati minljivost in tesnobo ter strah niča in gledati na vse v pričakovanju neminljivosti pri Bogu.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu