Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

ŽIVLJENJE - NAJVEČJA VREDNOTA

KAJ JE VREDNO VEČ KOT ŽIVLJENJE?

KAJ JE VREDNO VEČ KOT ŽIVLJENJE
 
31. 8. 2014 | Zvone Štrubelj | Duhovnost

V evangeliju 22. navadne nedelje (liturgično leto A) beremo Jezusov modrostni izrek: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« Tudi če ne bi vedeli, da je to izrekel Jezus, bi imela trditev univerzalen pomen, saj je vabilo k bistvenemu, k osmišljenju našega zemeljskega življenja. S pomočjo evangelija in s pogledom na Jezusa lahko kristjani to modrost še globlje razumemo.

Jezus se je zavedal, da bo kmalu umrl. Po Petrovi izpovedi vere v Cezareji Filipovi je Jezus prvič napovedal svoje trpljenje. V Matejevem evangeliju se ta napoved še dvakrat ponovi (Mt 17,22–23 in 20.18–19). Trikrat je s tem poudarjeno, da bo ves Jeruzalem (kar tu pomeni celotno človeštvo) vpleten v dogodke Jezusove obsodbe in smrti. Zavest o naglo bližajoči se nasilni smrti je Jezusa zagotovo težila, kot teži neozdravljivo bolnega človeka, vsakega, ki ga zdravniki odpišejo. Jezusovo soočenje s smrtjo je zelo zanimivo, saj že ob prvi napovedi poudari skrivnostni božji načrt. Nakaže ga stavčna struktura: »Svojim učencem je začel kazati, da bo moral iti v Jeruzalem, moral veliko pretrpeti …, moral biti umorjen … in moral biti obujen.« Ta težki »moral« nakazuje, da samo tako more izpolniti voljo nebeškega Očeta. Da bo dosegel ta cilj, za katerega je bil poslan, bo moral iti preko samega sebe, premagati bo moral strah pred smrtjo, prastrah, ki je človeku prirojen in je večkrat vzrok, da bežimo in se izgubljamo v površnosti, aktivizmu, iluzijah, neuresničljivih sanjah. 

Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Če bi Jezus skušal drugače izpeljati konec svojega življenja, bi bila, človeško gledano, to zanj boljša rešitev. Zavestno pa tega ni iskal. Pripravljen je bil izgubiti svoje življenje, sprejeti smrt iz ljubezni s pokornim in ubogljivim srcem. Na ta način je zmagala Ljubezen, zmagalo je Življenje. Tretji dan bo obujen od mrtvih. Trikratna napoved trpljenja bo imela svoj epilog na vrtu Getsemani, v družbi starih, tisočletnih oljčnih dreves. Jezusov strah pred smrtjo bo povzročil krvavi pot. Medtem ko bo telo ječalo v bolečini, v agoniji, pa bo Jezusov duh izrekel svoj hvaležni »da«: »Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!« (Mt 26,42).

S križem za Jezusom. »Če kdo hoče iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«To Jezusovo vabilo k hoji za njim je nekaj fantastičnega. Izgovorjeno je bilo v trenutku njegovega polnega spoznanja neizbežne smrti. Če bi Jezus imel pred očmi samo križ in lastno smrt, ne bi zmogel poti v Jeruzalem. Že od Cezareje Filipove naprej pa je onkraj sence križa videl zarjo vstajenja. Za vsem, kar se bo dogajalo, je videl božjo roko. Kako realističen nauk za življenje. Teža smrti je zares največji križ, ki je zarisan na življenjski zemljevid vsakega človeka. To, da sprejmemo smrt za učiteljico življenja in jo ljubkovalno imenujemo, tako kot je storil sveti Frančišek Asiški, moja sestra smrt, nas zares lahko osvobaja in odpira za bogastvo življenja. To so najbolj odprta vrata v polno in resnično življenje, najgloblji spust v bistveno, v skrivnost, v to, kar človeka neskončno presega. To človeka tudi pomirja. Hvaležno zazrti v Življenje lahko kristjani z Jezusom nosimo križ našega življenja in se veselimo združenja z njim v slavi. Izpiti kelihi trpljenja se bodo spremenili v slastno pijačo zmage, edine zmage, ki resnično nekaj velja: zmage Življenja! 
S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu