Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo. (Janez Zupet)

AFERA PATRIA

KJER JE DIM, TAM JE OGENJ

Dr. Ivan Štuhec

Ljudski rek v naslovu je držal vse dokler dima ni bilo mogoče umetno povzročiti. Danes pa ni glasbenega dogodka ali tudi ne gledališkega, kjer se ne bi kadilo pa zaradi tega ne gori tribuna ali gledališče. Ta rek, ki marsikoga zavaja v primeru krive obsodbe zoper predsednika najmočnejše opozicijske stranke SDS Janeza Janše, ne da ne velja v realnem življenju, zagotovo ne velja v njegovem primeru. Zakaj ne?

1. Pravo in morala ali etika so vede, ki jih marsikaj povezuje in tudi razlikuje. Vsaki generaciji študentov vedno znova povem, da sta pravo in morala kot dva člena ene in iste verige. Včasih se oba člena na verigi prikrivata bolj drugič manj. Nikoli pa ne popolnoma. Svetovne avtoritete na področju morale so učile in še vedno učijo, da pravo lahko presoja zunanja dejanja, morala pa tudi notranja. To konkretno pomeni, sodnik ne more presojati mojih dobrih ali slabih namenov. Spovednik pa jih lahko, pod pogojem, da mu jih zaupam. Drugače rečeno to pomeni, da pravo nujno potrebuje za svoje področje delovanja materialne dokaze, če teh nima, nima kaj soditi. Pa naj bo še toliko dima okrog določene osebe, če ne najdejo ognja, vira za dim, so svoje delo končali.

2. Katekizem katoliške Cerkve od točke 1749 do 1761 govori o »nravnosti (oz. moralnosti) človeških dejanj. Tako zelo jasno in enostavno pravi, da je moralnost človeških dejanj odvisna od treh stvari: od izbranega predmeta, od nameravanega cilja ali namena in od okoliščin dejanja. In v točki 1756 Katekizem posebej ugotavlja, da je »zgrešeno soditi glede nravnosti (moralnosti) človeških dejanj, tako da se oziramo samo na namen, ki jih navdihuje ali na okoliščine«. Z drugimi besedami povedano, za moralno presojo nekega dejanja so pomembni vsi trije sestavni deli vsakega konkretnega dejanja: predmet, namen in okoliščine. Če torej morala, ki sme presojati tudi namen, zahteva da se upošteva za moralno sodbo vse te tri vidike, koliko bolj velja to za pravo. S tem, da se pravo po pravilu ukvarja predvsem s predmetom delovanja in okoliščinami, ne pa toliko z namenom. Pravne sodbe ni če ni materialnega dokaza za dejanje, ki bi naj bilo storjeno.

3. Vsi trije Ustavni sodniki, dr. Ernest Petrič, dr. Mitja Deisinger in Jan Zobec v svojih ločenih mnenjih problematizirajo natanko to vprašanje. Niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče ni uspelo dokazati »sprejema obljube« kot kaznivega dejanja, ki ga opredeljuje 25. člen Kazenskega zakonika. Petrič eksplicitno pravi, da sodišče ni uspelo tega dokazati »ne s pričami, ne z dokumenti, tudi ne kje, kdaj in na kak način je bila ta obljuba sprejeta in to kaznivo dejanje storjeno«. In tako Petrič kot oba druga ustavna sodnika govorijo o »abstraktni opredelitvi kaznivega dejanja«. S tem pa tudi opredelijo izhodišče za vso preostalo svojo argumentacijo, ki je logična in razumljiva in ki končno pripelje do zaključka, da je sodba v primeru Patrie neutemeljena in predstavlja grobo kršenje človekovih pravic. Od tu naprej pa nastopijo proceduralna in druga vprašanja, kaj sme in kaj ne sme storiti posamezna sodna instanca. Vendar to niso bistvena vprašanja. Bistvo problema je, da je Janez Janša obsojen za dejanje, ki mu ga ni nihče dokazal, da ga je res storil. To pa pomeni konec prava in pravne države. Očitno pa tega mnogi ne razumejo ali pa nočejo razumeti.

4. Janez Janša si ni Patrie izmislil za to ker bi rad postal »mučenec« slovenskega sodnega sistema in ker bi rad s pomočjo Patrie prišel na oblast. Patrio so uporabili njegovi politični nasprotniki za to, da ta »veliki pok« ali bolje ta »velika svinjarija« že tretjič kroji parlamentarne volitve s ciljem, kako Janezu Janši in njegovi stranki preprečiti relativno večino na volitvah. Tisti, ki so govorili in še govorijo, da je sodišča in sodbe potrebno spoštovati, ne vejo kaj govorijo. Tisti, ki danes sprašujejo ali pravnomočno obsojeni politik lahko vodi stranko, volilno kampanjo in morda vlado iz zapora, s temi vprašanji zavajajo volilno telo. Smiselno in edino upoštevanja vredno vprašanje je, kaj je res in kaj ni res. Tu ni več resnic. Resnica je lahko ena sama. Materialni dokazi, da je Janez Janša sprejel obljubo ali pa je ni. In če bi sodišče imelo najmanjše dokaze bi se ne zateklo v tako imenovano indicno sodbi. Indic pomeni namen. Gre za sodbo, ki skuša dokazati namene storilca, vendar mora tudi za to imeti materialne dokaze. Pri vsej zlorabi prava in medijev, ki štiri leta rolajo po sceni Janeza Janšo, očitno mnogi, tudi kristjani in člani stranke, ki si je ne dolgo nazaj nadela ime »krščanska«, ne razumejo, da v igri ni samo prvak opozicije ampak pravna država. Ko bodo to razumeli bodo od sodne veje oblasti zahtevali da nemudoma izpusti Janeza Janšo iz zapora in s tem reši ugled sodstva in legitimnost predčasnih volitev. Do takrat pa bi vsi morali bojkotirati predvolilna soočenja in druga predvolilna dejanja. O slednjem pa verjetno lahko v obstoječi pravni kulturi in državotvorni miselnosti politikov samo sanjamo. Poseben izziv pa je ta situacija za ustavnega pravnika g. Mira Cerarja, ki s svojim političnim delovanjem v tem kontekstu ruši pravno državo in vstopa v politično areno po nelegitimni poti. Kot profesionalni varuh ustavnosti in človekovih pravic bi moral odločno zahtevati, da se takšno nevzdržno stanje odpravi nemudoma, sicer bi svojo moralnost moral zavarovati z izstopom iz volilnega boja in počakati na okoliščine, ki bodo zagotovile legalnost in legitimnost volitev.


Režiserji Patrie so res zanetili veliki ogenj na katerem se cvre Slovenija kot pravna država. V gostem dimu, ki so ga ustvarjali podpovprečni umi v sodstvu in medijih, se bo na koncu scvrlo vse kar je tej norosti pomagalo zagledati luč sveta in ji prilivalo olja. Najbolj žalostno je, da temu asistirajo tudi kristjani. Žal ne prvič.

 

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu