Kdo kristjanu obljublja večno življenje? On, ki se je sam razglasil za Življenje, ki je to tudi dokazal s svojim vstajenjem. (Alojz Rebula)

Splošno koristna organizacija

Splošno koristna organizacija

Ko dobi v državi “prava ideologija” tako mesto, kakor ga ima ta čas v Sloveniji, se državljanom slabo piše. Od nje se ne da živeti, česar bi se lahko slovenski državljani naučili od eksperimentov samoupravnega socializma. Slabo pa se piše tudi vsem drugim nazorom, ki niso v sozvočju z uradno ideologijo.

Četudi je po formalni plati, se pravi ustavnopravno, naša država nazorsko nevtralna, s tem pa idejno pluralna z enakopravnimi nazorskimi skupinami, kot se za pravo demokracijo spodobi, vladajoče stranke s svojo levičarsko ideologijo ne skrivajo več teženj po popolni nazorski in kulturni hegemoniji. Prve žrtve so postali zagovorniki slovenskega domoljubja in osamosvojitve s spremljajočimi čistkami med novinarskimi “družbenopolitičnimi delavci”, ki niso izkazali zadostne zagretosti za sedanjo vladajočo druščino. Za levičarski kozmopolitizem veljata narodnost in njena kulturna identiteta za reakcionarni ostanek preteklosti. In kakor se praviloma “skrajnosti stikajo” (les extrêmes se touchent), gre levičarski kozmopolitizem z roko v roki z neokapitalističnim globalizmom.

Čudno bi bilo, če bi posledic ne čutile tudi Katoliška cerkev in druge verske skupnosti. Ustavno načelo spoštovanja človekovih pravic, med katerimi je pravica do verske svobode posebno poudarjena in jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije ubranilo, ko je ubranilo zakon o verski svobodi (ZVS), ta čas še zadržuje hujše posege v to svobodo. A ne pozabimo, da so leve stranke prek tedanje zasedbe državnega sveta hotele ta zakon razveljaviti že takoj po njegovi razglasitvi.

Diktatorska aroganca ima dolgo brado

Nikoli se niso “intimno” sprijaznile z njim, predvsem pa ne z duhom in s teorijo, ki jo je v zadevni odločbi v podporo zakonu in verski svobodi sami 2010 podalo ustavno sodišče (prim. Uradni list RS XX, 46, 6791−6818). Med napadenimi členi ZVS je bil tudi 5. člen, ki priznava, da so “cerkve in druge verske skupnosti, ki se zavzemajo za duhovnost in človekovo dostojanstvo v zasebnem in javnem življenju, si prizadevajo za osmišljanje bivanja na področju verskega življenja in imajo hkrati tudi s svojim delovanjem pomembno vlogo v javnem življenju z razvijanjem svojih kulturnih, vzgojnih, izobraževalnih, solidarnostnih, karitativnih in drugih dejavnosti s področja socialne države, s katerimi bogatijo nacionalno identiteto in s tem opravljajo pomembno družbeno nalogo, /…/ splošno koristne organizacije”. Za ljudi, ki so jih naučili, kar je velevala Ustava Socialistične Republike Slovenije, da je “izpovedovanje vere človekova zasebna stvar”, je bil ta člen ZVS bogokleten in nesprejemljiv. Tega še danes marsikdo ne more “pogoltniti”. Pri tem pa seveda bode v oči nasprotno dejstvo, da vlada velikodušno dodeljuje status “organizacije v javnem interesu” najrazličnejšim NVO, četudi so od včeraj in je “javni interes” zanje omejen na interes njihovih privržencev.

Kakor je razbrati iz izjave SŠK in iz ministričinega predloga, poslanega poslancem, zadnje spremembe niso sad demokratičnega in argumentiranega dogovora z verskimi skupnostmi, ampak so bile enostransko diktirane, odločene vnaprej in brez potrebe sprejete po hitrem postopku. Ta način obravnave je v popolnem nasprotju ne samo z mednarodnim sporazumom med Svetim sedežem in Republiko Slovenijo, ampak tudi z evropskimi načeli o trajnem dialogu, ki jih povzema tudi ZVS, ko pravi, da “država spoštuje identiteto cerkva in drugih verskih skupnosti in vzpostavlja z njimi odprt in trajen dialog ter razvija oblike trajnega sodelovanja”. Ministrstvo, ki je bilo nosilec predloga sprememb, je vse pripombe verskih skupnosti gladko ignoriralo, kakor ni upoštevalo kritičnih pripomb niti zakonodajno pravne službe DZ.

Zakonsko določilo, da so verske skupnosti “splošno koristne organizacije”, pa ima močno ustavnopravno podlago. Trditev in utemeljitev se pojavlja v več odločbah Ustavnega sodišča RS. Najprej v dveh odločbah iz leta 1996 in 1997 (prim. Uradni list RS VII, 1, str. 24; in VII, 34, str. 3014), nato pa v odločbi iz 2010, s katero je ustavno sodišče zavrnilo zahteve za razveljavitev ZVS (prim. Uradni list RS XX, 46, str. 6807). Zato je razumljivo, da ga ni mogoče črtati, lahko pa vladajoči zavrnejo izvajanje praktičnih posledic, tako da to (p)ostane mrtva črka na papirju, kar je bila komunistična praksa pri vseh deklariranih svoboščinah in človekovih pravicah.

Ta napad na cerkve in verske skupnosti se je za zdaj ustavil pri zmanjšanju denarne pomoči, kar pa je arbitrarno, saj za to ni bil podan prav noben stvarni razlog. Z diktatorsko aroganco, ki izključuje dialog in sporazumevanje, ter ideološko obremenjenostjo, ki je edini razlog zanj, pa predstavlja zloveščo napoved za naprej, saj je z njim levičarsko krilo sedanje leve vlade spet še enkrat razkrilo svoje hegemonistične kulturne namere.

Ddr. Anton Stres

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu