Kdo kristjanu obljublja večno življenje? On, ki se je sam razglasil za Življenje, ki je to tudi dokazal s svojim vstajenjem. (Alojz Rebula)

STVARNICA VSE TI PONUDI

Naneslo je, da sem z osnovnošolko utrjevala slovenščino in med snovjo naletela na verz iz Vodnikovega Dramila: »Glej, stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat ne mudi!« Kmalu po maturi je skopnelo tudi moje znanje o pesniških oblikah, kakršna je alpska poskočnica. Pesem Valentina Vodnika, frančiškana, jezikoslovca, urednika (1858–1819), sem po mnogih letih posrkala kot osvežilni odmerek nečesa že zdavnaj izgubljenega.

»Slovenc, tvoja zemlja je zdrava in pridnim nje lega najprava: polje, vinograd, gora, morjé, ruda, kupčija tebe redé./Za uk si prebrisane glave pa čedne in trdne postave; išče te sreča, um ti je dan, našel jo boš, ak nisi zaspan. …«

Kakšna sprijetost človeka z zemljo! In ko pred skoraj 230 leti zapiše te vrstice – kakšna umestitev lokalnega v globalno veje iz njegovega Krajnca, Slovenca.

Francoski filozof Fabrice Hadjadj ugotavlja, da vstopamo v spremembe časov, ki pomenijo vsaj tolikšen pretres, kakor je bil konec paleolitika in prehod v neolitik, ko so ljudje odvrgli kamne in je nastopila prva tehnična revolucija. V knjigi Nepričakovana sreča, da smo rojeni v tem času zapiše, da danes kriza, ki bi po definiciji morala biti nekaj začasnega, postaja trajna, zato ni čudno, da se celo mnogi nekrščanski misleci ne pomišljajo govoriti o apokalipsi.

S Hadjadjem se lahko strinjamo, da smo priča »na glavo obrnjenim« spopadom. Cerkev bi morala biti usmerjena »predvsem v nadnaravno, čedalje bolj pogosto pa se mora postavljati v bran naravi«. Razodevati bi morala Boga, pa se z vsemi močmi trudi, da ohranja človeka. Zato sodobnim apostolom in oznanjevalcem polaga na srce, naj ostajamo preprosti in opozarjamo na najbolj osnovne očitnosti: »da je ženska ženska in moški moški; da je poroka – poroka moškega in ženske; da otrok nastane iz očeta in matere; da krave niso mesojede, … da bit ni nič.«

Za Vodnikovega Slovenca torej naravni red ni vprašljiv, »stvarnica« mu ponuja odprto dlan. Povedano s Hadjadjem: tradicionalni filozofski pogled je naravne danosti dojemal kot nekaj trdnega, z nenehno obnavljajočimi se viri, nihče ni mogel raniti zemlje, izčrpati morja, odpadki so bili razgradljivi.

V današnjem času smo priča ranljivosti narave in njenemu samozaščitnemu odzivanju. Otroci nas s čudenjem sprašujejo, ali je bil v naših mladih letih res vsako zimo sneg. Nostalgično jim prikimavamo.

Zato – tako Hadjadj – je ekološko vprašanje postalo osrednji prostor za evangelizacijo, potrebna je logika slavljenja. Ni dovolj, če »stvarnico« jemljemo kot razpoložljivo zalogo, upoštevati jo moramo tudi kot dani red z vsemi njenimi zakonitostmi.

Pri tem je ključno, da se kristjanov misijon razlikuje od aktivistične propagande. Izžarevamo večno in služimo Božji navzočnosti. »Ostati moramo na svojem položaju, prepričani, da se na njem ne bi mogli pojaviti ob primernejšem času,« pravi Hadjadj. Zaupamo lahko torej, da smo v tukajšnjost umeščeni ob »najpravem« času in s takšno gotovostjo kot Vodnikov kmet na kranjska tla.

Barbara KASTELEC

 

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu