Kdo kristjanu obljublja večno življenje? On, ki se je sam razglasil za Življenje, ki je to tudi dokazal s svojim vstajenjem. (Alojz Rebula)

KAJ IŠČEM? KJE STANUJE BOG?

Kaj iščeš?« oziroma: Kaj delaš tu? Kaj bi rad od  mene? S prav temi besedami tudi nas, kot je prva  dva učenca, Jezus ogovorí, ko gremo v prostorje molitve in pogovora z njim.

Jezus se zdi kar nekoliko grob in prav nič prijazen. Človek se hitro lahko zmede, sploh če res ni čisto prepričan, po kaj je prišel in kaj želi, in se dostikrat zgodi, da samo odmrmra: »Nič, nič, se opravičujem...«, pa se obrne in odide. Molitev ni izpolnitev dolžnosti. Molitev ni blebetanje. Molitev je srečanje. Je iskanje. In trkanje. In prošnja. Je biti pri Jezusu na obisku, v gosteh, pri njem, z njim, v njem ...

Če torej iščem Jezusa, bom našel Jezusa. Če iščem tolažbo, bom našel tolažbo. Če iščem zgolj družbo, bom zgolj družbo tudi dobil. Če iščem prepir, bom dobil pre­pir. Če pa ne vem, kaj iščem, potem niti ne vem, ali sem kaj našel in dobil. Ker tudi če najdem, ne vem, če sem to sploh iskal!

Seveda me Jezus sprejme tudi zbeganega, zmede­nega, neodločnega - mlačnega, nevednega in nevred­nega: »Pridite k meni vsi, ki se trudite...« Še dobro, da se bodoča apostola nista pustila zmesti. Da sta vedela,  kaj želita in po kaj sta prišla. »Kje stanuješ?« »Pridita in poglejta!« In piše še: »Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan« (glej Jn 1,39).

Jezus ima torej dom, stanovanje - torej nekje biva, kamor me vabi, kjer se lahko srečava in pogovarjava, kjer lahko tudi prespim. Čeprav na nekem drugem mes­tu Jezus pravi, da nima doma oziroma da »nima, kamor bi glavo naslonil« (glej Mt 8,20).

Moj ljubi Jezus, če ne veš, kam bi glavo naslonil in če nimaš doma, pridi k meni. Res je, da ne odprem vsake­mu, ki pride mimo, a tebi so moja vrata vedno odprta!

Ne gane me več prav vsaka reč in če že pretakam solze, običajno jočem od besa, in las tudi nimam, da bi ti z njimi brisal noge, a zate bom natočil vode v lavorček,  vzel brisačko in t jih umil.

Hladilnik ni vedno poln, a toliko se bo že našlo, da temu ne bova rekla zadnja večerja. Sicer pa, če zmanjka, sem pripravljen storiti vse, kar mi porečeš, in verja­mem, da ne bo zmanjkalo in bo še ostalo.

Hiša ni velika in zanemarjena kot brlog, a je kljub vsemu prijetno gnezdece in imela se bova nebeško.

Pridi, Jezus! Morda res nimaš, kamor bi glavo naslo­nil. Odstopil ti bom svoj fotelj, za katerega moji otroci  vedo, da je samo moj, in si odpočij.

In dovoli, da - kot učenec, ki si ga ljubil - naslonim glavo na tvoje prsi. In prisluhnem, kako ti bije srce.

Gregor Čušin

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu