Magija ubira bližnjice in obide Boga

Magijo in njeno problematičnost na kratko pojasnjuje dr. Bogdan Dolenc, profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, duhovni pomočnik v Trzinu in eksorcist.

Kako bi opredelili magijo in katere oblike poznamo?

Magija (čaranje) je pripisovanje posebnih moči predmetom ali bitjem ter poskus polastiti se teh moči s pomočjo določenih dejanj, izrekov, amuletov (obeskov), obredov ali spoznanj. »Magija je dejavnost, ki naj bi človeku zagotovila moč nad neznanimi naravnimi in nadnaravnimi silami, da bi jih lahko uporabljal v svojo korist in po svoji volji« (dr. Alenka Goljevšček, New age in krščanstvo, str. 103). Katekizem katoliške Cerkve uporablja izraza »čarovanje« in »vražarstvo«. Z njim si človek »skuša podvreči tajne okultne (skrivne) sile in jih spraviti do tega, da bi nam služile in bi tako dobil nadnaravno moč nad bližnjim« (št. 2117).

Navadno razlikujemo štiri tipe magije: praktična magija obljublja moči, ki so uporabne v vsakdanjem življenju za dosego otipljivih rezultatov: uspeha, sreče, zdravja. Gnostična magija se ravna po izreku: »Védenje (gnoza, znanje) je moč.« Privrženci menijo, da ezoterično tj. izbrancem dosegljivo znanje zagotavlja dostop do višjih ravni zavesti. Magija klicanja pomeni klicanje duhov, angelov (v satanizmu demonov), duhov narave, božanstev antičnih religij ali mitologij. Priklicanega duha prosijo za praktične usluge, za skrivna znanja, s katerim naj bi povečali svojo moč. Magija življenja pa vključuje postopke za dosego najvišjega cilja: zagotoviti si nesmrtnost.

Zakaj je ukvarjanje z magijo nevarno in v čem nasprotuje krščanstvu?

Sveto pismo Stare in Nove zaveze govorita o magiji kot o »gnusobi«, o nečem, kar je povsem nezdružljivo z vero v enega Boga. K temu spada vedeževanje, ugibanje iz znamenj, vražarstvo, čaranje, zaklinjanje in povpraševanje duha umrlih (prim. 5 Mz 18,9-11). Sv. Pavel čaranje skupaj z malikovanjem prišteva med »dela mesa«, tj. sebična nagnjenja, in dodaja: »Tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva« (Gal 5,20-21).

Katekizem katoliške Cerkve pravi, da je vsako izvajanje magije in vražarstva, tudi če bi imeli namen, da komu priskrbimo zdravje, »v hudem nasprotju s krepostjo bogovdanosti. Takšna ravnanja so še bolj obsodbe vredna, kadar jih spremlja namen škodovati drugemu … Nošnja amuletov (vražnih obeskov) je prav tako graje vredna« (KKC 2117). Katekizem torej zavrača hkrati belo in črno magijo, ne glede na to, da prva želi koristiti.

Kje so na tem področju vstopna mesta za hudega duha?

Magija pomeni nezaupanje v sredstva, ki nam jih daje Bog. Ubira bližnjice in obide Boga. Obrača se na okultne (skrite) sile in energije. Magični obredi so nekakšni »protizakramenti«, hočejo biti učinkovita znamenja, a ni jasnosti, kdo jim daje učinkovitost. Že sv. Tomaž Akvinski govori o »demonskem delovanju«. Bog odklanja ta sredstva in če so učinkovita, to gotovo ne prihaja od njega, ampak od hudega duha. Če kdo prek kart prejme določena vedenja, gre za poseg inteligence, ki ni Bog, ampak njegov nasprotnik.