Za pričevanje ne potrebujemo pravic

Morda se še kje v kakšnem zaprašenem učbeniku najde omemba, da so Grki nekoč že govorili o nesmrtnosti duše. A to je le še domena lepih bajk. Danes poskušajo v otrocih in mladini utišati vprašanja, zakaj živimo in zakaj umremo. Zahodni svet, pijan od čutil in hkrati razuma, je duhovnost potisnil pod rubriko »razno«, kjer si vsak izbere svojo različico à la carte. Smo se kristjani pripravljeni zadovoljiti s takšno razvrstitvijo? Je prva Cerkev delovala znotraj polja pravic? Anzelmov fides quaerens intellectum je namreč prišel šele kasneje.

Prva Cerkev je Duha izpovedovala dobesedno, tj. preko telesa, preko svojih mučencev, neštetih svetnikov in skrivnega duhovnega občestva. Krščanstvo nikoli ni bil nauk, pač pa (iz)pričevanje v dobesednem pomenu. Kristjanov »credo« gre skozi ogenj. Ob tem nam je danes malce nelagodno. Raje bi pričevali salonsko. Vendar skrajno preganjanje omogoča skrajno pričevanje, kot pravi Fabrice Hadjaj. Dovolj je zgolj bežen pogled na sirsko Cerkev …

Naša govorica namreč ni svetna, legalistična, pač pa govorica križa, ki omogoča eshatološki pogled. Vse prevečkrat pozabljamo, da smo v svetu, a ne od sveta. Zato se preganjana Cerkev sveta ne boji (kar ne pomeni, da sprejema njegove trenutne vrednote), ampak ga prekvaša. Včasih za ceno preganjanja in tudi življenja. Vendar je to njena edina pot, Kristusova pot. »Če pšenično zrno ne umre …« (prim. Jn 12,24). In temeljno vprašanje vsakega kristjana ni, ali ima pravico do duhovnosti, pač pa, ali še vedno diha s pljuči »pričevalcev velikega upanja« (prim. Wacław Hryniewicz).

Umetnost na meji mogočega je prinašala takšno duhovnost tudi v šolski prostor, ki ga v zahodnih družbah v večini obvladuje ideologija Svetovnega ekonomskega foruma. Nekaj svetlih izjem daje slutiti, da nekaj oblikovalcev notranjih duhovnih svetov otrok in mladine še stavi na vejanje Duha in odpira obzorja onkraj deklaracij in pravic. Obzorja, kjer deli pravico usmiljenje, rane celi objem in temo sovraštva razsvetljuje ljubezen.