Lahko je biti usmiljen od časa do časa. Pravičen pa je, kdor stalno dela tako, kot je prav. (Tomaš Špidlik)

Dva romarska kraja, dve šmarni zgodbi.

Brezje – Marija Pomagaj

Leta 1810, ko so v naših krajih vladali Francozi, so nekega moža zaprli, ker je ponarejal denar. Nič posebnega: »uvek je lopova bilo«, kot pravi pesnik.

Možak je bil sicer slikar, kar spet ni nič posebnega, saj ni bil ne prvi ne zadnji umetnik, ki se je zaradi pomanjkanja dela spečal s kriminalom, še več pa je umetnikov, katerih dela so kriminal … pa ne bi o tem.

V zaporu se je umetnik obrnil na Boga, kar nas prav nič ne preseneča, saj se mnogo, če ne kar večina ljudi, na Boga spomni šele, ko so v stiski, za umetnike pa to velja še toliko bolj. No, slikarček se je zaobljubil, da bo, če bo rešen iz ječe, poslikal kapelico Materi Božji, in je, ko so Francozi leta 1814 odšli, svojo zaobljubo tudi izpolnil. Ljudsko izročilo, ki rado pretirava in romantično olepšuje, dodaja, da je Mariji menda kar v zaporu, in to zvezanih rok naslikal tudi novo oltarno podobo, stroka in zgodovina pa se strinjata, da je slika nastala že leta prej, ko je slikar »farbal« zgolj platna, ne pa še ljudi s ponarejenimi bankovci.

Mislim, da je jasno, da govorim o Leopoldu Layerju in znameniti podobi brezjanske Marije Pomagaj, ki – to je treba povedati – sicer ni ponarejena, kot so bili ponarejeni bankovci, ki so Layerja spravili v zapor, ni pa original, ampak le kopija. Pa vendar kopija lepša od originala, če smem lokalpatriotsko, a iskreno pripomniti.

Ta zanimiva zgodbica o nastanku najbolj znane slovenske slike nas seveda lahko zabava, pa vendar nam govori o tem, da iskrene duše Bog tudi po ovinkih pelje naravnost k sebi, da ima Marija posluh za ljudi v stiski, ali kot je rad rekel moj pokojni oče: »Marija še nikogar ni pustila praznih rok!«

In ko že omenjam očeta, ki je bil mimogrede tudi slikar in je v svojem ateljeju »produciral« svetnike skoraj tako hitro kot Janez Pavel II.: njegov priljubljeni motiv je bila brezjanska Marija. Lahko bi celo rekel, da je oče mojo mamo vse življenje »varal«, saj je imel Marijo rad nad vse. No, vsaj naslikal jo je precej večkrat kot mamo. A povem tudi, da sem na Marijinem obrazu na njegovih slikah vedno znova in vedno bolj pogosto odkrival mamine poteze.

Ne vem, na čigavi steni je končala prva slika Marije Pomagaj, ki jo je oče naslikal, a vem, kje je zadnja. Svojčas je visela na steni ob posteljici našega najmlajšega, Petra Miklavža, ki se ga je oče veselil, a ga ni dočakal. Srečala sta se nekje na hodnikih večnosti, eden prihajajoč, drugi odhajajoč, na poti vsak k svoji Materi.

Ker je Peter posteljico in sobico prerasel, slika zdaj visi v moji spalnici.

Obraza Jezusa in Marije sta morda malo nejasna, kot je bil v tistem trenutku že nejasen očetov pogled, izraza na licih sta nekoliko okorna, kot je bila takrat že okorna njegova roka in njegovo telo, prizadeto od bolezni, a je podoba še vedno polna milosti, kot je milosti polna Ona, in je bil milosti poln tudi on, njen slikar.

Včasih gledam to sliko Marije Pomagaj na svoji steni. Gledam kopijo kopije, pa vendar se mi s stene smehlja original.

Šmarna gora – rožnovenska Mati Božja

Za »ljubi kruhek« sem se moral, ko sem bil še zaposlen v gledališču, dnevno podati do Ljubljane. In če me je kdo kdaj vprašal, koliko časa porabim za vožnjo, sem mu odgovoril: »En del rožnega venca, pa še za duše v vicah kaj ostane!« In rožni venec molim tudi zdaj, ko se kot samostojni podjetnik odpeljem do Ljubljane ali kam dlje.

Tudi meni ni čisto nič jasno, kako je lahko molitev, ki sem jo kot otrok in mladostnik tako rekoč sovražil, dobila tako pomembno mesto v mojem življenju, dejstvo pa je, da se v avtu, preden prestavim iz prve v drugo, pokrižam. In začnem moliti. Pri tem nisem prav nič inovativen; iz dneva v dan so desetke, v istem vrstnem redu, namenjene za ene in iste ljudi in reči:

Prva desetka je namenjena za dan, ki je pred mano, za ljudi, ki jih bom srečal, mimoidoče, za prijazne in neprijazne, za načrte in dogodke, prijetne in neprijetne, ki me čakajo … ali so že minili, če se je dan že nagnil v popoldan in moja molitev v zahvalo.

Druga desetka je za moje otroke, za njihove poti v današnjem dnevu, na katerih ne bom mogel biti z njimi. Za njihove duše in srca … Za njihovo srečo, blagoslov … Da bi bili moji … da bi bili Božji … Storim največ, kar lahko: molim.

Tretja desetka je za dobrotnike … za zdravo pamet … za strah božji … za mir … za prave, Bogu ljube načrte … za blagoslov …

Četrta desetka, ki jo molim v zahvali in prošnji, je za duhovnike, peta desetka pa za tiste, ki iščejo Boga, oziroma za tiste, ki jih Bog išče … Molim za svoje igralske kolege, pa tudi za bolne in umirajoče. Žal vse pogosteje molim za znance in prijatelje.

In potem še za duše v vicah, za pozabljence. Prav neverjetno, kako se včasih oglasi kak žlahtnik ali pa kak bežni znanec … In priznam: molim v upanju, da se bo tudi mene kdo kdaj spomnil!

In tako se že peljem mimo Šmarne gore, da si ob koncu molitve z Marijo pogledava v oči!

Vem, da bo kdo rekel, da ni mogoče zbrano moliti in hkrati zbrano voziti. Priznam, da se tudi zgodi, da kdaj kaka »zdrava- ali svetamarija« namesto v pobožnem vzdihu zazvenita bolj ostro in vzklično, vendar se mi zdi bolje, da kakega predrznega ali pa nespretnega voznika namesto v … (že veste, kam), pošljem v Marijino naročje, pa naj ga Mamica potegne za ušesa.

V tolažbo pa mi je tudi misel, da me bo Bog, če se bo odločil, da me pokliče k sebi med vožnjo, našel v molitvi, tako rekoč pred Njim na kolenih.

Gregor Čušin

 

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu