Lahko je biti usmiljen od časa do časa. Pravičen pa je, kdor stalno dela tako, kot je prav. (Tomaš Špidlik)

ŽENSKI NASMEHI

Na spletni strani Aletea sem prebrala misel, da je nasmeh najlepši modni dodatek ženske, saj govori o sreči in lepoti njene duše. In to je razumel deček, ki je iskal Boga. Ko ga je mama vprašala, ali ga je našel, je odgovoril: »Mami, Bog je ženska in ima najlepši nasmeh, kar sem jih kdaj videl.«

Videla sem že mnogo nasmehov mnogih žensk. Pred tednom dni so predlagatelji zakona o samomoru z zdravniško pomočjo predali zbranih 5.000 podpisov za sprejem zakona. Škatle je pred državni zbor prinesla večja skupina žensk in nekaj moških. Z zmagovalnimi nasmehi so stopili pred medije in ponosno naznanili, da so prepričali dovolj ljudi, da je najboljša rešitev za trpljenje, strah, starost in samoto – samomor s pomočjo. Njihovi nasmehi so na nek način poskušali skriti resnico, da je to poraz upanja v lepše, boljše in srečnejše življenje. Oni kot edino rešitev za najtežje življenjske preizkušnje ljudem ponujajo smrt …

Pravo nasprotje nasmehom te skupine sem doživela na romanju v Lurd. Tam sem pred votlino Marijinih prikazovanj videla najlepše ženske nasmehe – tako iskrene in polne življenja, da so osvetlile celotno ozračje svetega mesta! Pri najlepši Ženski – Brezmadežni sem srečala žene iz vseh narodov in celin. In njihovi nasmehi so bili kot biseri! Tu so bile italijanske prostovoljke v belih uniformah; ženske iz Afrike v pisanih oblačilih kot kraljice, ki pa v lurški votlini padajo na kolena; mlada dekleta iz francoskih šol; skavti in skavtinje iz Amerike ... In seveda naše slovenske žene – od 89-letne romarice do mame s prelepim bolnim fantkom Jonatanom, pa deklica, ki je praznovala svoj 18. rojstni dan, do pogumne invalidke na vozičku in medicinske sestre, ki je bila kot angel prisotna povsod, kjer so jo potrebovali ...

Ti ženski nasmehi iz Lurda so prekrasni nasmehi, tudi če se rojevajo skozi solze in klecava kolena, saj prinašajo upanje, tolažbo, bližino. So kot okužba – od bolnikov se širijo na zdravnike, na številne prostovoljce, na mlade in stare, na duhovnike in laike, na dolge vrste romarjev z vsega sveta. Ti nasmehi širijo milost Božje ljubezni, ki jo doživimo ob lepoti nebeške Matere Marije. V takšnih nasmehih se rojevajo ideje za nova zdravila za najtežje bolezni, za smisel življenja tudi, ko smo bolni, ko smo stari in neuporabni za proizvodnjo!

Romarji iz Slovenije smo se razšli z nasmehi na obrazih – posebej ženske! Upam, da bomo znali prinesti v pogosto tako melanholično in sivo ozračje naše domovine lepoto odrešenih ljudi, ki so razsvetljeni z Božjo bližino prišli domov drugačni, pogumnejši, polni sočutja in ljubezni do najbolj ubogih bratov in sester.

 s. Emanuela Žerdin

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu