Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

KRISTJANI IZ ČASA V ČAS

Iz časa v čas

1. 6. 2014 | Berta Golob | Uvodnik

Janez na Jezusovi rami

Navadili smo se izgovarjati na čas in na razmere. Da je tak čas, da je bil tak čas. V neki čas tako kot mi sodi tudi apostol Janez in ta nas letos iz cvetnega maja spremlja še v rožni junij. Nekoč naslonjen na Odrešenikovo ramo zdaj z evangeljsko besedo dreza v našo. Resnično, resnično povem vam.


Z njim, če nam le ostane kaj v spominu od nedeljske božje besede, smo lahko sproti zaznamovali svoje in družbene dogodke. Tudi slovesno razglasitev za svéta tako ovsakdanjena človeka, kot sta bila papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. Že na začetku njune petrinske službe se je kdo prevzeto pohvalil, da osebno pozna Roncallijevega brata, s Karlom Wojtylo je pa nenadoma prijateljevalo tri četrtine Krakova. Taki smo ljudje. Ko zaznamo, da je ozračje zvetrilo razpoloženje prijazne napetosti, smo zraven.

Evangelist Janez je bil tudi zraven. Sprva tik Njegove rame, nato pa pod križem. Ta apostol, ki je s posebnim zamahom preletel druge evangeliste in Jezusova dejanja ovil z globoko teološko mislijo, je svojo besedo srkal neposredno iz vrelca Besede. Samo zato je tako pesniška, kot je. Njena lepota je božji odsev.

Velikoduhovniška molitev, ki nam to velikonočno nedeljo blágo lega v uho, sega nadvse pretresljivo v naš čas. V čas, ki smo mu naprtili oznako, da je razkristjanjen. Če je tak, je zato, ker smo taki mi. Evangelist z Jezusovimi besedami spremlja posvečene v svet, da bi ga ti posvetili. Tudi zdaj, ko za vsakim vogalom kdo udriha po Cerkvi. 

V tem času, ko ji vse odtenke nenaklonjenosti nadevamo mi, naj obnergani duhovniški stan živahno evangeljsko žari? Jezus ga po Janezu dviga nad blodnjavi vrvež sveta, ko duhovnike prepušča svetu, vendar prosi zanje, »da bodo eno«. Dokler je bil med svojimi, da jih je varoval. Zdaj, to vemo, sta njegova rama tabernakelj in naša molitev zanje. V ta naš čas jim papež Frančišek kliče, da morajo dišati po ovcah; ojoj, po hlevu! Dehteti ali pa zaudarjati po nas, ko se odločamo za dobro ali pa za slabo. A da ne bomo spregledali – ko se navdušujemo nad svetim očetom in bi bili kar po vrsti radi njegovi znanci –, da ni prišel ničesar temeljnega ukinit, ampak samo potrdit. Pod nos nam je natresel že veliko naše duhovne zatohlosti.

Evangelist Janez daje za vse večne čase vedeti, kdo je od sveta in kdo ni. Ker smo po krstu vsi vpisani med posvečene, je pa res prav, da se v svojem času tako tudi obnašamo. 

Berta Golob

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu