Petrovo znamenje

Skoraj v vsakem odlomku, ki prej ni puščal prav nobenega dvoma, da je bil na križu usmrčeni Jezus obujen kot nekdo iz mesa in kosti, sem našel kaj motečega. Začelo se je že na velikonočni ponedeljek, čeprav tistega odlomka zaradi navezanosti Slovencev na »Emavs« ne slišimo prav pogosto. Toda v svetu lažnih novic bi se kaj lahko prijela obtožba osramočenih voditeljev, da bo zadnja prevara hujša od prve. In kaj, za božjo voljo, pomeni Jezusovo naročilo Mariji Magdaleni, naj se ga ne dotika?

Zato ni čudno, da sem se najdlje in najvztrajneje oklepal tistih dveh besedil v velikonočnem tednu, ki sta najbolj meseni. Omenjata namreč prehranjevanje Vstalega. Prav nanj se je skliceval Peter v hiši pogana Kornelija. Zdelo se mi je, da Jezus pri Luku po vrnitvi učencev s poti v Emavs vsako leto odgovarja naravnost meni. Ali tudi ti sumiš, da je tisto, o čemer bereš, zgolj posebno psihično stanje mojih travmatiziranih privržencev, kakor veselo razlagajo nekateri sodobni teologi? Ali ne vidiš, da mi tekne riba? Ker sem od veselja vedno odtaval, nisem slišal nadaljevanja. Siti Jezus namreč reče nekaj o besedah, ki jih je govoril, ko »sem bil še pri vas«. Ne morem si kaj, da ga ne bi razumel, kot da po vstajenju ni več pri njih. Vsaj ne na način, ki bi bil ljub njim. In po dveh tisočletjih meni.

Toda naslednji dan, na velikonočni petek, so spet na jedilniku pečene ribe. »Premagavec groba« se hkrati izkaže za najboljšega svetovalca neuspešnim ribičem. Kljub temu v zraku ostane kanec negotovosti. Evangelist nas obvesti, da mora šele Janez, ki je najbolj gledal s srcem, Petru povedati, kdo je neznanec na bregu. Ob koncu si sicer nihče ne upa spraševati, za koga gre, ker naj bi vsi vedeli, da je to Gospod. Po glavi se mi mota pomislek, zakaj bi spraševanje sploh komu prišlo na um, če bi bili prepričani.

In natanko na tej točki se znajdem kot vernik. Verjamem, da ima veliko ljudi veliko trdnejšo vero od mene. Sam pa se moram zadovoljiti s Petrovim znamenjem, kot je Jezus svojim rojakom nekoč obljubil Jonovo. Zanesti se moram na širokoustnega ribiča in na nenadno spremembo v njem. Ta ga je prisilila dokončno zapreti ribiško podjetje. In ga navdihnila, da je novico o Kristusovem vstajenju začel širiti okrog, tako da je po mnogih rodovih dosegla celo mene. Kot on vem, da je Gospod živ, čeprav pogosto nimam koga vprašati, da bi bil res prepričan. In kot je Petra dolga leta spodbujalo zaupanje, da se bo na koncu zemeljske poti spet srečal s svojim učiteljem kot takrat, ko je še bil »pri nas«, si drznem zaupati, da bom skupaj z Njim lahko znova podal roko tudi tistim, ki sem jih imel rad in so odšli k Njemu pred menoj.

Aleš Maver