Kdo kristjanu obljublja večno življenje? On, ki se je sam razglasil za Življenje, ki je to tudi dokazal s svojim vstajenjem. (Alojz Rebula)

TVOJ JE VSTAJENJA DAN...

»Tvoj je vstajenja dan …«

9. aprila, 2023

 Piše: Ddr. Anton Stres

Kdor se še spomni Gregorčičeve pesmi V pepelnični noči, ve, da se pesem konča: »… pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je vstajenja dan«.’ Pesnik misli na slovenski narod. To je bilo v letih pred 1. svetovno vojno, ko ni nič kazalo, da bomo kdaj svoboden narod v samostojni državi. In vendar smo to dočakali, vstali smo v dostojanstvo svobodnega in neodvisnega naroda.

Toda pesnikove besede »… pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je vstajenja dan« veljajo tudi za kristjana, ki veruje v Jezusa Kristusa, v njegovo vstajenje, in zato veruje tudi v svoje vstajenje in večno življenje. Njegov zadnji dan ni dan smrti, ampak dan vstajenja in neminljivi dan večnega življenja.

To je bistvo krščanske vere. Zato je velika noč največji krščanski praznik. Božični praznik Jezusovega rojstva je mogoče bolj priljubljen tudi zaradi bližine novega leta. Toda praznik vere je velika noč. Kristjanov dan je dan vstajenja. Zato je ta praznik veliko manj porabljen za druge namene, manj skomercializiran. Razumljivo. Rojstvo je splošen pojav in blizu vsem ljudem ne glede na njihovo vero ali nevero. Jaslice z angeli in zvezdami, ovčkami in s pastirji so romantika. Vstajenje od mrtvih, ki sledi krutemu trpljenju in smrti, pa zahteva močno vero, je celo preizkus te vere, saj česa takega zunaj krščanske vere nihče ne pozna.

Na koncu so Jezusa umorili. Ne samo da so ga umorili, v smrti so ga onečastili, kajti na križ so pribijali samo največje ničvredneže, ki si niti spodobne smrti niso zaslužili. S križanjem so mu hoteli vzeti ves ugled in na prvi pogled mu ga tudi so, saj so celo njegovi najbližji učenci mislili, da je sedaj z njim in njegovo zadevo konec. Judovski veljaki so vedeli, zakaj so od Pilata zahtevali: »Križaj ga!« Hoteli so popolno moralno diskreditacijo, kar je križanje bilo. In je tako učinkovalo. Če bi Jezus res ne vstal, ne bi nikomur od učencev prišlo na pamet, da bi se še kaj trudil za nadaljevanje njegovega dela. Zato je pot Jezusovih učencev do vere v njegovo vstajenje bila tako dolga, kakor je včasih tudi naša.

Menjave in nestalnost vsakega dosežka čutimo vsi. Še bolj nas prizadevajo najrazličnejši porazi in neuspehi. Posebno močno nas boli, če imamo občutek, da je krivica na pohodu, da laž zmaguje in da sebičnost prevladuje. Boli nas, ko so zaničevanju izpostavljene ter naše narodne in krščanske svetinje. V tem mrku naše pobitosti in razočaranj, v katerih smo podobni zbeganim učencem po velikem petku, vzide praznik velike noči kot čisto druge svetlobe in obljube, kot velika svetloba z drugega, dokončnega sveta. V našo noč naveličanosti, utrujenosti – če že ne celo obupanosti in pobitosti – na velikonočni praznik posije luč obljubljene dokončne zmage.

Velika noč zato ni samo praznik pomladi, pa naj ima z njim še toliko podobnosti. Tista zmaga življenja nad smrtjo, o kateri govori velika noč, je vse nekaj drugega kot naravna ozelenitev travnikov in gozodov, ki jo z veseljem opazujemo te dni.

Zapored­je letnih časov res stori, da pride za vsako zimo pomlad. To je narav­ni zakon, ki mu ne moremo ubežati. Vendar prav tako nobena pomlad in nobeno po­letje ne moreta ubežati jeseni in zimi. Nobena mladost ne more ubežati staranju, slabljenju in končno smrti. Zato je vsakoletna vrnitev pomladi zelo nepopolna podoba tega, kar obhajamo na velikonočni praznik. Krščansko verovanje v Jezusovo vstajenje nima nič opraviti z večnim vračanjem in ponavljanjem enega in istega in tudi ne z nobeno reinkarnacijo. Verjame, da življenje ne bo večno poskušanje in neomejena veriga popravnih izpitov. Življenjskega popravnega izpita človeku, ki veruje v Jezusa Kristusa, ni treba delati, ker se ne odrešuje sam, saj se je Bog sam zavzel zanj in ga dokončno prestavil v kraljestvo svojega Sina, ker je njegova ljubezen dokončna in njegova zvestoba neomajna. Samo enkrat smo se rodili, enkrat živimo in enkrat bomo umrli, pa tudi samo enkrat bomo vstali v dokončno in popolno življenje. Krščanstvo je vera v enkratnost in neponovljivost življenja vsakega od nas, vsake človeške osebe, za katero stoji Bog sam in s tem utemeljuje njegovo dostojanstvo, četudi ga sodobna miselnost vedno bolj agresivno ogroža.

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu