VELIKOKRAT SEM "NEJEVEREN" TOMAŽ

Od časov racionalizma (ratio »razum«) v 18. stol. se vleče predsodek o nezdružljivosti razuma in vere, ki pa se nikoli ni izkazal za kaj več kakor predsodek. Racionalizem je triumfiral s pozitivizmom 19. stol. Takega je prevzela marksistična ideologija. Zato še životari pri nas. A danes vemo, da je znanstvena racionalnost samo ena od naših razumnih dejavnosti, ki ne more sebe uveljavljati za edino legitimno razumnost.

Trije dejavniki vere so: milostni dar, razumna presoja in svobodna odločitev. Vera sicer ni razumska (nismo si je izmislili, zato vsebuje skrivnosti), je pa razumna. Mnogi danes tulijo z volkovi, ko pravijo, da razumni premislek za verovanje ni potreben. Z omalovaževanjem razumnosti v veri se le-tej dela zelo slaba usluga. Verovanje ni fanatizem. Razumno je mogoče ugotoviti, da so trditve, da vse nastaja in se razvija po slepem naključju, malo verjetne. Če bi bili ljudje proizvod slepega naključja, bi postala ideja o dostojanstvu človeka brez osnove. Če smo igračka slepega vesolja in njegovih naključnih premen, zakaj bi ne smeli biti tudi igračka političnih in kapitalskih veljakov ter medijskih manipulantov? Dostojanstvo sleherne človeške osebe, na čemer sloni naša zahodna civilizacija, stoji in pade s priznavanjem Stvarnika, ki nas je zastonj podaril nam samim. To je eden od primerov razumne utemeljitve krščanske vere.

Prav tako je razumna tudi naša vera v Jezusovo vstajenje. Ta vera sloni na pričevanju prvih učencev. Ti pa so pričakovali vse kaj drugega kakor Učenikovo smrt na križu in še manj potem vstajenje. Če pa neka zgodovinska priča pričuje o nečem, česar ni pričakovala in si še manj želela, je toliko večja verjetnost, da si tega ni izmislila. Apostolom je po velikem petku hodilo po njihovi zmedeni in prestrašeni glavi vse drugo prej kakor misel, da bi se domnevna Jezusova polomija lahko sprevrgla v čudež vstajenja. V to so nekateri dvomili še v trenutku vnebohoda (prim. Mt 28,17). Najstarejši pisni dokumenti o soglasnem prepričanju, da je Jezus vstal od mrtvih, pa so nastali že 20 let po velikonočnih dogodkih. To so Pavlova pisma.

Normalno pa je, da Boga ni mogoče zaznavati tako, kot zaznavamo stvari okoli sebe. Če bi se to dalo, Bog ne bi bil bog. Bil bi del sveta, stvar med stvarmi, kos tega sveta med drugimi.

Naš razum ima omejen domet. Odlično funkcionira na ravni kvantitete, merljivih pojavov, ki se dajo izraziti s števili in formulami. Že področja kvalitete, človekovih medosebnih odnosov, vprašanje dobrega in zlega, etičnih dolžnosti ter lepote in svetosti (vzvišenosti) razum ne more tako obdelati, četudi niso nerazumna. Racionalisti vseh zvrsti so problem reševali s tiščanjem glave v pesek. Ta področja so razglašali za nepomembna in neresna. A za naše življenje in srečo so najbolj odločilna. Zato je mogoče in tudi nujno o njih razumno razpravljati in ugotavljati njihovo pravilnost in veljavo.

Zadnja leta smo dobili precej odličnih knjig tudi o razumni utemeljenosti krščanske vere.