Za to, da dva postaneta prijatelja, ni bližnjice. Potrebno je veliko časa, potrpljenja in zastonjske ljubezni. (Marjan Turnšek)

VELIKE SPREMEMBE

Velike spremembe

Mojca Purger

Sedem božičev nazaj smo Slovenci na referendumu odločno zavrnili spremembo definicije zakonske zveze. Dobrih 63 % volivcev je nasprotovalo temu, da bi se lahko poročili tudi istospolni pari. Debata pred referendumom je bila zelo živahna, večina pa se je strinjala s tem, da sta za optimalen razvoj otroka pri njegovi vzgoji potrebna tako oče kot mati.

Sedaj, sedem let zatem, se je sprememba definicije zakonske zveze zgodila brez večjega vznemirjenja med ljudmi. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je dosedanja ureditev protiustavna, saj diskriminira istospolne pare tako pri možnosti sklepanja zakonske zveze kot pri posvajanju otrok. Državni zbor je na podlagi te odločitve pripravil spremembo Družinskega zakonika, ki pa ne le odpravlja diskriminacijo, pač pa odpira pot teoriji spola in globokim spremembam družbe.

Večina niti ne ve, da je sklenitev poroke istospolnih partnerjev in možnost posvajanja otrok le med najbolj vidnimi posledicami sprememb družinskega zakonika. Istospolni partnerji v partnerski zvezi so sicer že do sedaj imeli pravno izenačen status s poročenimi heterospolnimi partnerji. Tudi otroka so istospolni pari že do sedaj lahko posvojili v tujini in je slovensko sodišče to posvojitev priznalo. Slovenskih otrok je za posvojitev le peščica, čakajočih parov v vrsti pa veliko. In kdo bo presodil, da sodnik, ki je otroka dodelil v posvojitev heteroseksualnemu paru, ni pravzaprav diskriminiral istospolnega para, ki si želi posvojiti istega otroka? In kdo bo skrbel za dobrobit otrok, ki so ostali brez staršev?

LGBTQ+ organizacije si prizadevajo tudi za samo-določitev spolne identitete. Posameznik bi si spol lahko poljubno izbral med množico spolnih identitet. Bomo dobili »emšo« tudi za »drugačespolne«? Spremembe poskušajo uvesti tudi v jezik. Kako naslavljati osebo, ki se ima za »interspolno« – je to on ali ona ali pač nekaj tretjega? V nekaterih šolah so obrazci že sedaj namenjeni Staršu 1 in Staršu 2 ... Ozaveščanje o tem, da ni s to zmedenostjo nič narobe, prihaja tudi v naše šole in vrtce. Bodoče učiteljice in učitelji se o tem že učijo na fakultetah. Statistika v ZDA, ki nas v tem prehitevajo, pa kaže, da si kot posledica teh sprememb vedno več najstnikov želi spremeniti spol in da najstniki številne druge stiske zamešajo z občutkom transspolnosti. Smo v Sloveniji, kjer že zdaj kronično primanjkuje kliničnih psihologov in pedopsihiatrov, pripravljeni na to?

Katoliški starši se ne strinjamo s tem, da bi naši otroci v javnih šolah poslušali, da ni važno, kaj nekdo »skriva v spodnjicah«, temveč šteje le to, kako se nekdo počuti, kaj da je. Čeprav se to komu ne zdi prav verjetno, se bodo te vsebine pod pretvezo ozaveščanja in zmanjševanja nasilja nad »transspolnimi učenci« kmalu pojavile v šolskih kurikulumih.

Marsikaterega starša bo to spodbudilo, da bo svoje otroke vpisal v katoliško šolo, kjer bo obvarovan teh vsebin, vendar katoliških šol ni dovolj za vse otroke iz katoliških družin, niti ni prav, da bi se bili katoličani prisiljeni segregirati. Ne nazadnje tudi piše v ustavi, da imamo starši pravico, da svojim otrokom zagotavljamo versko in moralno vzgojo v skladu s svojim prepričanjem (41. člen).

Kot je po odločitvi ustavnega sodišča, da referendum ni dopusten, dejal Aleš Primc, je sedaj na starših, da budno spremljajo, kaj se otroci učijo v šoli in kaj jim o spolni identiteti govorijo v vrtcu. Ne dopustimo, da bi nas zaradi vztrajanja pri zdravi pameti, da otrok potrebuje mamo in očeta in da naš spol določa biologija, imeli za nazadnjake. Le kakšna bi bila prihodnost, v kateri bi bilo vse isto in vse dovoljeno?

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu