Za to, da dva postaneta prijatelja, ni bližnjice. Potrebno je veliko časa, potrpljenja in zastonjske ljubezni. (Marjan Turnšek)

PAPEŽ BENEDIKT XVI.

Življenjska pot Josepha Ratzingerja, papeža Benedikta XVI.

 

Krmar Jezusove ladje na razviharjenem morju, bi lahko poimenovali Josepha Ratzingerja, papeža Benedikta XVI., ki je ključno zaznamoval preteklo stoletje.

Papež Benedikt XVI. (Joseph Aloisius Ratzinger) se je rodil na veliko soboto, 16. aprila 1927, ob 4.15 v gornjebavarski vasi Marktl ob zelo vodnati reki Inn, nedaleč od osrednjega bavarskega Marijinega božjepotnega središča Altötting (vse življenje je kot starša gojil prisrčno pobožnost do Božje Matere), očetu Josephu Ratzingerju, orožniškemu načelniku, in materi Marii Ratzinger, rojeni Peintner, kuharici in nezakonski pekovi hčerki. Pred njim sta na svet privekala sestra Maria Theogona in brat Georg, ki je tudi postal duhovnik in sta bila vseskozi bratsko povezana, Maria pa je ostala samska in mu vse do 2. novembra 1991 (kar 34 let) zvesto pomagala v pisarni in kot gospodinja.

Oče in mati sta se spoznala prek oglasa

Kako sta se njegova starša spoznala, je ostala družinska skrivnost, dokler je ni leta 2006 odkril urednik katoliškega tednika Altöttinger Liebfrauenbote Peter Becker. Da je že malce v letih Joseph Ratzinger st. 7. marca 1920 dal v omenjeni list ženitni oglas s prošnjo, naj se mu dekle, če bo pristala na to, oglasi na poštni predal 734, priloži pa fotografijo. Ker prvič ni uspel, je Joseph oglas ponovil 11. julija istega leta, tokrat uspešno. 

Joseph in Maria sta se prvič srečala v kavarni v Regensburgu, se že čez nekaj dni zaročila, že 9. novembra 1920 pa poročila. Očitno sta se srečala prava življenjska in zakonska druga! Razumen, zelo pobožen (nameraval je celo postati kapucinski brat, njegov brat Alois in sestra Theogona sta si izbrala duhovna poklica), kot Nemec in orožnik redoljuben, a »pravičen in pošten mož«, in »zelo prisrčna, ljubeča, čuteča in ne tako razumarska« mati. Zaslužni papež Benedikt XVI., je, ko je zvedel za to »skrivnost«, za velikim Albertom Schweitzerjem ponovil: »Naključje je psevdonim, ki ga Bog izbere takrat, ko želi ostati anonimen.«

Zelo brihten, a svojeglav dijak

Tako je bilo večkrat pozneje v Josephovem življenju, vendar je bil dobri Bog vseskozi ob njem, je očitno previdnostno, čeprav včasih celo za samega Josepha skrivnostno, deloval. Če je prvič že ob seznanitvi njegovih staršev, je drugič o veliki noči 1939, ko je vstopil v nadškofijsko semenišče sv. Mihaela v Traunsteinu. V tretjem razredu gimnazije, ker »oče ne bi mogel plačevati, če bi bili vsi trije istočasno v zavodu«. Brat Georg je bil že v semenišču, šolala pa se je tudi sestra Maria, ker je daljnovidni oče tudi zanjo želel, da se izobrazi. 

Z bratom Georgom sta bila močno povezana vse življenje. Georg je o Josephu napisal tudi knjigo Moj brat, papež

V gimnaziji se je Joseph izkazal v znanju (»v športu zadnji, v znanosti prvi«, je pisalo v dijaškem glasilu Helios), prijel pa se ga je vzdevek »trmoglavec«. To je pokazal, ko je edini, na videz najšibkejši, stopil iz vrste rekrutov na vojaških vajah, ko se je inštruktor drl nanje: »Kdo bo dlje zdržal: vi ali jaz?«. Prav tako pri vojaškem urjenju decembra 1944, ko je brez posebnih težav zmogel dolg pohod, deloma s plinsko masko na glavi. V hoji je bil vedno dober, ker je imel kar precej do osnovne šole v Traunsteinu, so se z očetom otroci veliko sprehajali, oče pa jim je ob tem pripovedoval zgodbe.

Pobeg iz vojske ni bil kaznovan

Josephove zgodbe bi bilo lahko konec že na začetku maja, ko je zapustil svojo vojaško enoto in meni nič tebi nič odšel domov, čeprav bi ga za to lahko ustrelili. Kot papež je to sicer pogumno, a za vojsko nezaslišano dejanje, komentiral, da ga v »resnici ne znam več obrazložiti, torej kako da sem bil tako naiven«. K sreči se esesovci, ki so se nenadoma pojavili na vratih doma Ratzingerjevih, niso maščevali, so celo odšli z očetovim ozmerjanjem (oče je bil odločen protinacist, je imel Hitlerja za »zločinca«).

Malo pred koncem druge svetovne vojne so ga zajeli ameriški vojaki, sledilo je životarjenje v zavezniškem taborišču pri Ulmu, kjer so ujetniki »zelo stradali«.

Nato odločilen korak za vse nadaljnje življenje, ko se je z bratom Georgom 3. januarja 1946 napotil študirat filozofijo v znameniti, tudi za Slovence pomembni Freising (Brižinski spomeniki!), kjer je bilo »visoko duhovno ozračje dobesedno mogoče prijeti z rokami«, je bilo »vse napolnjeno z velikim izročilom bavarskega katolicizma, z molitvijo in doživljanjem vernikov toliko stoletij«, a še vedno v povojnem ozračju, pripovedi o grozotah v bližnjem Dachauu. Mladi Joseph se je po »dokaj borni« namestitvi v semenišču (v večjem delu stavbe so bili tuji ujetniki) v veličastni stolnici, semeniški kapeli in vsem starodavnem mestu ves odpiral duhovnosti (posebej na duhovnih vajah) in sodobni filozofski in teološki misli: »Personalizem, ki je bil tedaj v zraku, me pozneje posebno prevzel; zdel se mi je pravo izhodišče filozofskega, pa tudi teološkega mišljenja. /…/ Bili smo napredni, teologijo smo hoteli temeljito prenoviti ter s tem Cerkev oblikovati na novo in bolj živo. /…/ To je bilo obdobje, ko je mogla Cerkev na novo zaživeti; ljudje so jo spet iskali in se zanimali zanjo. Obenem pa smo doživljali, kako so stari nacisti nenadoma klečeplazili k cerkvi.«

Mašniško posvečenje skupaj z bratom Georgom

Študiju filozofije na filozofsko-teološki visoki šoli v Freisingu je sledil študij teologije na univerzi v bližnji bavarski prestolnici München, nato duhovna priprava na mašniško posvečenje v Freisingu in 29. junija 1951 prejem tega zakramenta skupaj z bratom Georgom po rokah odločnega nasprotnika nacistov kardinala Michaela Faulhaberja.

Želel si je biti profesor, a je bil pripravljen tudi na službo župnika

Kot kaplan v München-Bogenhausnu (od 1. avgusta 1951 do oktobra 1952, ko je postal docent v bogoslovnem semenišču v Freisingu; »tisto leto je bilo pravzaprav najlepši čas mojega življenja«) se je sam v sebi odločil: »Če škof noče, da postanem profesor, sem pripravljen postati župnik«. Ko pa je po doktoratu julija 1953 s tezo Božje ljudstvo in Božja hiša v Avguštinovem nauku o Cerkvi na münchenski univerzi in zanj zelo mučnem javnem predavanju za habilitacijo 21. februarja 1957 (drugi ocenjevalec dogmatik Michael Schmaus mu je prvo habilitacijsko nalogo zavrnil, druga z naslovom Teologija zgodovine sv. Bonaventure je bila sprejeta) postal izredni profesor za dogmatiko in osnovno bogoslovje v Freisingu, si je želel, da bi v resnici ostal le profesor. »V resnici sem mislil, da je profesor teologije moja karizma. Bil sem zelo srečen, ko se je moja predstava uresničila. A mi je bilo tudi jasno. Vedno sem v Gospodovih rokah in moram računati tudi s stvarmi, ki jih nisem hotel.«

Izkazal se je kot profesor in uradni teolog drugega vatikanskega koncila

Res je bil nato redni profesor za osnovno bogoslovje na univerzi v Bonnu (1959-1963; prvi semester predavanj iz religijske filozofije je celo imenoval »praznik prve ljubezni«), za dogmatiko in zgodovino dogem v Münstru (1963-1966), v Tübingenu (1966-1969) in v Regensburgu (1969-1977), vmes svetovalec kölnskega nadškofa kardinala Josepha Fringsa in uradni teolog drugega vatikanskega koncila (1962-1965), na katerem se je zelo izkazal kot prodorni mislec s svojimi besedili, zlasti pa po njem s pronicljivo pokoncilsko teološko predavateljsko in pisno mislijo (leta 1968 je izšla njegova velika teološka uspešnica Uvod v krščanstvo), potem pa se je začel strmo povzpenjati po klinih cerkvene hierarhije. 25. marca 1977 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa Münchna in Freisinga, 29. junija istega leta že za kardinala; 25. novembra 1981 ga je papež Janez Pavel II., s katerim sta se zbližala na konklavu po smrti papeža Pavla VI. 6. avgusta 1978, poklical v Rim in mu zaupal zelo odgovorno nalogo prefekta Kongregacije za nauk vere, obenem pa predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. 

Pristal je pod pogojem: »To lahko sprejmem samo, če smem še naprej objavljati.« Papež je privolil: »Smete.« Od tedaj dalje sta bila nerazdružljiva dvojica. Čeprav različna po temperamentu (Wojtyla je »potreboval družabnost, življenje in gibanje, srečanja«, Ratzinger pa bolj »tišino«), »sva se tako dobro dopolnjevala«. Nikdar se nista sprla. Najbliže sta si bila pri maši, pri kateri je kardinal Ratzinger še posebej papež Poljaka doživljal kot »verujočega človeka, ki moli in je poln Duha«. Nič čudnega, da papež Janez Pavel II. ni hotel niti slišati, ko ga je prefekt Ratzinger leta po prvem petletju službe leta 1986 opozoril, »da je moj čas potekel«, vnovič septembra 1991, ko ga je zaradi izčrpanosti in utrujenosti zadela kap, tretjič pa mu je papež, ko se mu je približeval 75. rojstni dan, kar dejal: »Sploh Vam ni treba pisati pisma, ker Vas hočem imeti do konca. To je bila velika in nezaslužena dobrohotnost, ki jo je že od začetka gojil do mene. Bral je moj Uvod v krščanstvo. To je bilo zanj očitno pomembno branje. Brž ko je postal papež, se je namenil, da me pokliče v Rim kot prefekta Kongregacije za nauk vere. Izkazoval mi je veliko, zelo prisrčno in globoko zaupanje. Tako rekoč kot jamstvo za to, da smo v veri na pravi poti.«

To ga je hrabrilo v dneh, ko so ga mnogi obsojali, negodovali nad njim in njegovimi neomajnimi odločitvami glede latinskoameriške teologije osvoboditve, pa po izjavi Dominus Iesus (Gospod Jezus), mu, povsem v nasprotju z njegovo milo naravo, prilepili vzdevek »tankovski kardinal«. Kot voditelj Papeške komisije za pripravo Katekizma Katoliške cerkve (1986-1992) že samo po sebi ni mogel in smel popuščati glede pravilnosti in jasnosti cerkvenega nauka.

Namesto v zasluženi pokoj izvolitev za papeža

19. aprila 2005 ga je po smrti papeža sv. Janeza Pavla II. 2. aprila v le 26 ur trajajočem konklavu doletelo to, kar so poznavalci razmer v Vatikanu in Cerkvi predvidevali kot samoumevno; tudi ko je kot dekan kardinalskega zbora vodil pogrebne slovesnosti za rajnega papeža in konklave sam: kardinali volivci so ga izbrali za 265. papeža Katoliške cerkve. Čeprav je v konklavu, ko so že prva glasovanja pokazala, h komu se nagiba odločitev kardinalov, po besedah rojaka kardinala Walterja Kasperja izrekel gorečo prošnjo: »Gospod, ne naredi mi tega! Imaš mlajše in boljše.« 

Ko je bil izvoljen, pa je prosil Gospoda: »Če si me hotel, potem mi moraš tudi pomagati.« V prvem nagovoru vernikom iz lože bazilike sv. Petra je izrekel zase tolažilno misel, »da zna Gospod delati tudi z neustreznimi orodji«, v govoru pri slovesni umestitvi za Petrovega naslednika 24. aprila 2005, ko se je že močneje zavedal, kako težka naloga ga čaka, pa je prosil: »Molite zame, da ne bom pobegnil iz strahu pred volkovi.«

Vedno težje breme službe vrhovnega pastirja Cerkve

Ti so se kmalu priplazili v podobi škodoželjnih ljudi, ki jim je bilo le do tega, da »Cerkev razgalijo in kar se da oblatijo«. Papež Benedikt XVI., prvi nemški papež po Hadrijanu VI. pred 482 leti, se je dobro zavedal, da »največje preganjanje Cerkve ne pride od zunanjih sovražnikov, ampak se poraja iz greha v Cerkvi sami«, saj je že »Gospod povedal, da bo med pšenico ljuljka«. »Mene je slej ko prej pretreslo do dna duše,« je izjavil ob spolnih zlorabah v Cerkvi v ZDA in na Irskem, čeprav je zoper nje odgovoril že leta 2001 kot prefekt Kongregacije za nauk vere, reševanje 3000 primerov zaupal kongregaciji za nauk vere ter izdal navodila za izvajanje v Vatikanu (leta 2001) in v Nemčiji (leta 2002).

Hudi očitki nanj so deževali, ko je januarja 2009 sprejel nazaj v okrilje Katoliške cerkve štiri prej izobčene škofe bratovščine Pija X. z Richardom Williamsonom, posebej ko je ta zanikal holokavst; zaradi nečednega poslovanja vatikanske banke IOR, v islamskem svetu pa je zavrelo, ko je v predavanju 12. septembra 2006 ob apostolskem obisku na Bavarskem na regensburški univerzi navajal besede bizantinskega cesarja Manuela II. Paleologa o nesmiselnosti širjenja vere z nasiljem, iz Vatikana so začele »uhajati« zaupne informacije (afera vatileaks). 

Veliko pomembnejše kot to pa so njegove okrožnice Bog je ljubezenRešeni v upanju in Ljubezen v resnici, četrto Luč vere je objavil njegov naslednik papež Frančišek; trilogija o Jezusu iz Nazareta, ki ki je bila izdana v milijonskih nakladah, 17 motu propriev, 116 apostolskih konstitucij in 144 apostolskih pisem, 24 apostolskih potovanj zunaj Italiji (v 22 držav) in 30 znotraj te države, kateheze o zgodovini krščanstva, Cerkve in cerkvenega nauka, pa tudi začetek prenove rimske kurije z združitvijo več papeških svetov, gradnja dialoških odnosov in človeških stikov s starejšimi brati Judi, muslimani in drugimi nekrščanskimi verstvi, od kristjanov pa posebej z evangeličani. Z objavo odloka Summorum Pontificum dovoli vnovično obhajanje maše po tridentinskem obredu, anglikancem, ki prestopajo v Katoliško cerkev, ponudi roko z ustanovitvijo posebnega ordinariata zanje z apostolsko konstitucijo Anglicanorum coetibus.

Kot papež v znamenju odpovedi svetni oblasti papeško pokrivalo tiaro zamenja s preprostejšo mitro, se odreče naslovu »patriarh Zahoda«.

Za blaženega razglasil Alojzija Grozdeta

Za kaj smo mu dolžni biti hvaležni Slovenci, govori poseben prispevek in pričevanja; med drugim za novega blaženega leta 2010 v Celju razglašenega mučenca Alojzija Grozdeta (za blažene je razglasil 62 ljudi, za svetnike pa 28, med njimi 1. maja 2011 velikega in občudovanega prednika papeža Janeza Pavla II. za blaženega).

Ko je breme le postalo pretežko …

11. februarja 2013 pa je za mnoge kot strela z jasnega udarila novica, da papež Benedikt odstopa s sedeža apostola Petra; kot datum umika je napovedal 28. februar. Pozornejši so se ob tem spomnili, da je to dejanje predvidel že leta 2010: »Če papež pride do jasnega spoznanja, da fizično, psihično in duhovno naloge službe ne obvlada več, potem ima pravico in morda tudi dolžnost, da odstopi.« Benedikt XVI. je to naredil po temeljitem premisleku in molitvi. Kot »zaslužni papež« se je povsem umaknil v samostan Matere Cerkve v vatikanskih vrtovih, tako naredil prostor za sedanjega papeža Frančiška, s katerim sta bila velika prijatelja, ga je ta rad in pogosto obiskoval. V omenjeni božji hiši je dozoreval in dozoreval za zemeljsko slovo v pripravi na odhod v Gospodov dom.

Opomba: Navedki v prispevku so iz knjig pogovorov nemškega časnikarja Petra Seewalda Luč sveta in Zadnji pogovori s papežem Benediktom XVI.

Biografija papeža Benedikta XVI.

16. april 1927: Rojstvo in krst v Marktlu ob reki Inn na Bavarskem.

1937 – 1943: Obiskovanje gimnazije v Traunsteinu, vmes, 16. aprila 1939, vstop v nadškofijsko semenišče sv. Mihaela v Traunsteinu.

Avgust 1943 – julij 1945: Služenje v vojaški suknji, pobeg in ameriško vojno ujetništvo v taborišču pri Ulmu.

3. januar 1946 – junij 1951: Študij filozofije in teologije v Freisingu in Münchnu.

29. junij 1951: Mašniško posvečenje v freisinški stolnici.

1. avgust 1951 – 1. oktober 1952: Kaplan v župniji Sv. Rešnje krvi v München-Bogenhausen.

1. oktober 1952 – 1954: Docent v freisinškem bogoslovnem semenišču, vmes leta 1953 promocija za doktorja teologije na münchenski univerzi.

1957: Habilitacija na münchenski univerzi za predavanje osnovnega bogoslovja.

1.januar 1958: Imenovan za izrednega profesorja za dogmatiko in osnovno bogoslovje na visoki filozofski šoli v Freisingu.

1959 – 1963: Redni profesor za osnovno bogoslovje na univerzi v Bonnu.

1962 – 1965: Svetovalec kölnskega nadškofa kardinala Josepha Fringsa in uradni teolog (peritus – izvedenec) drugega vatikanskega koncila.

1963 – 1966: Redni profesor dogmatike in zgodovine dogem na Wilhelmovi univerzi v Münstru.

1966 – 1969: Redni profesor dogmatike in zgodovine dogem na katoliški teološki fakulteti v Tübingenu, vmes, leta 1968, izide njegovo močno odmevno delo Uvod v krščanstvo.

1969 – 1977: Redni profesor dogmatike in zgodovine dogem na univerzi v Regensburgu, kjer postane tudi podpredsednik univerze.

25. marec 1977: Imenovan (papež Pavel VI.) za nadškofa Münchna in Freisinga.

28. maj 1977: Škofovsko posvečenje v Münchnu.

29. junij 1977: Imenovan za kardinala.

25. november 1981: Imenovan (papež Janez Pavel II.) za prefekta Kongregacije za nauk vere, predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije.

1986 – 1992: Voditelj Papeške komisije za sestavo Katekizma Katoliške cerkve.

2002: Postane dekan kardinalskega zbora.

8. april 2005: Vodi pogrebne slovesnosti za 2. aprila tega leta umrlim papežem Janezom Pavlom II.

19. april 2005: V konklavu izvoljen za 265. papeža Katoliške cerkve, izbere ime Benedikt XVI.

11. februar 2013: Kardinalom na konzistoriju napove svoj odstop.

28. februarja 2013: Odstop s sedeža apostola Petra iz zdravstvenih razlogov. Umaknil se je iz oči javnosti v Samostan Marije, Matere Cerkve znotraj Vatikana. 

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu