Za to, da dva postaneta prijatelja, ni bližnjice. Potrebno je veliko časa, potrpljenja in zastonjske ljubezni. (Marjan Turnšek)

ČIGAV JE TA OTROK?

Izpovedi, razmišljanja in pogovori, ujeti ob Jezusovih jaslih.

Jožef:

Pobožal si me z raskavo dlanjo

Moj Gospod in moj Bog.

Navaden mizar sem. Tesar. No, dobro, tudi zidar, če je kdaj treba.

Rad delam z rokami in kot otrok sem si želel biti lončar. Sanjal sem, kako med vrtenjem vretena moji prsti iz brezoblične kepe ustvarjajo nove, trdne in uporabne oblike. A moje dlani so preraskave, moje roke pregrobe za mehko glino. Zato sem v roke vzel žago, sekiro in oblič … in zdaj sem, kar sem.

Lepo mi je, ko se les ukloni moji volji, mojemu načrtu. In tudi načrtujem rad. Že od nekdaj. Preden se lotim dela ali gradnje ali česarkoli, naredim načrt. Vsaj v glavi. Ali v srcu.

Tudi za svoje življenje sem imel – vsaj v glavi in v srcu – od nekdaj pripravljen načrt: ljubeča žena, polna hiša razposajenih otrok, dobri sosedje in prijatelji, zdravo mirno življenje in srečna starost … Nisem sicer vedel, kako in kdaj se bo vse to zgodilo, a preden sem zvečer pometel delavnico in zaprl vrata, sem v kupčke žaganja risal vijuge svojih razmišljanj in načrtov, vijuge srečnih in mirnih časov, ki me baje čakajo.

Potem pa je v moje življenje vstopila Ona. Čisto dobesedno. Odprla je namreč vrata moje delavnice in prepih je zavrtinčil žagovino, zavrtinčil načrte … tudi tiste v glavi in v srcu. Tiste še posebej.

Ko sem po nekaj mesecih le zbral misli in pogum, ko sem si končno spet upal pomesti ostanke žaganja na kup ter vanj s tresočo roko narisati par vijug, ki so – vsaj v moji glavi in srcu – pomenile prvi korak na poti uresničitve mojih načrtov, si ti, moj Bog, odpihnil vse moje načrte, vse moje žaganje, oblanje in sekiranje ter mi predstavil svoj načrt.

Načrt, ki ni prepihal le mene in Nje, temveč vse človeštvo vseh časov.

Pobožni ljudje so mi vedno govorili, da so Tvoje dlani mehke in Tvoje roke nežne, a mene si pobožal z raskavo dlanjo in tvoj objem me je zabolel. Vem, da nisem voljan kakor glina, grčav les sem, trd kakor kamen. Da sem se uklonil Tvoji volji in načrtu, si se me moral lotiti po moško. Žaga je zarezala v globino duše, da je zabolelo, in sekira je udarila ob grčo, da je zapelo: »Ne boj se! Od Boga je!«

In tako sem z raskavo dlanjo spet prijel Njeno roko, ki sem jo prestrašen izpustil, in s svojimi grobimi rokami sem najnežneje objel Njo, ki je nikoli nisem nehal ljubiti. In sva šla. Skupaj. Od vrat do vrat. Od človeka do človeka. Od ene zavrnitve do druge. Dokler nisva prišla do samote in angelske pesmi, do začetka našega štetja in brezkončne božje večnosti, kjer so se dopolnili Njeni dnevi.

Gledam Njega, ki je Tvoj Sin, pa mu bom oče.

Gledam Njega, ki bo moj sin, pa je moj Bog.

Trepetam pred veličino Tvoje majhnosti in se upogibam pod krhkostjo Tvoje mogočnosti. Pretresen sem in ganjen.

Dotaknjen in dotolčen.

In nimam besed.

Le klečim pred Teboj.

In Njo.

In Njim.

Ki ga bom klical moj sin, moj Gospod in moj Bog!

Marija:

Zdaj, ko Te držim v rokah, se več ne bojim

Moj sin. Moj Gospod in moj Bog!

Kako si lep! Kako je lepo! Kako sem lepa! Lepa od Tebe in te svete noči.

Zdaj, ko te držim v naročju, ko ti zrem v obraz in čutim Tvoj dih na licu, ti že lahko priznam: Bala sem se, o kako sem se bala, a strah je minil.

Nisem se zbala, ko sem ga videla, da se spušča izpod neba, kot blisk sredi sončnega dneva. Nisem se bala, ko sem ga skozi okno opazovala, kako se skrivoma tihotapi skozi vrt in dvorišče in se ozira, ali ga kdo vidi. Nisem se prestrašila, ko je stopil v sobo in tiho zaprl vrata za seboj, pa je zastokal, ker si je priščipnil krila. Brez strahu sem se mu zazrla v angelski obraz in zdelo se mi je celo, da je on prestrašen in da se me boji.

Prestrašila pa sem se Besede, ki jo je izrekel. Nisem je razumela. Vznemirila me je. A Beseda se je utelesila v meni in me naselila z mirom. Ni vstopila na silo, Beseda. Potrkala je in jaz sem ji odprla: uho in srce in dušo in telo.

Ni me bilo strah, kaj bosta rekla mama in oče, še manj, kaj porečejo sosedje in drugi ljudje.

Nisem se bala, kaj bo rekel in storil Jožef. Ljubila sem ga in ga še ljubim in prav táko in še močnejšo ljubezen sem mu brala v očeh, v vsakem pogledu in v vseh pogledih. Vedela sem, da je Jožef pravičen mož. Pravičen človek sicer lahko zastane, nikoli pa ne skrene. Zaupala sem mu in zato se nisem bala.

Nisem se zbala poti, ko je prišel cesarjev razglas. Tudi cesar je le glina v Božji dlani in včasih, ko daješ cesarju, kar je cesarjevega, daješ hkrati tudi Bogu, kar je Božjega. Ne zmeraj. Včasih. In to pot sem čutila, da je tako in se nisem bala.

Ko pa sva v Betlehemu šla od vrat do vrat, od človeka do človeka, ko sva šla od ene zavrnitve do druge, sem se vznemirila. Zbala sem se. Mar pri ljudeh res ni prostora za Boga? Se bo Kralj nebes in zemlje res moral roditi pod milim nebom?

Jožef pa se ni vznemirjal in korak mu ni zastal. Vodil naju je do samote in angelske pesmi, kjer se je dopolnila moja ura in se je zgodovina razlomila na čas pred Tvojim rojstvom in čas po Tvojem rojstvu. Zdaj, ko Te držim v svojih rokah, se ničesar več ne bojim. Ni več razloga za strah. Kajti v ljubezni ni strahu, ti pa si učlovečena Ljubezen. Ta, ki je svet, posvetí prostor, v katerega vstopi, in Kralju nebes je tudi hlev lahko palača.

V svoji nedoumljivi ljubezni si mi prihranil bolečine poroda, vendar slutim, da mi bolečina ne bo prihranjena. Slutim meč, ki mi bo predrl srce, a se ga ne bojim. Ne vznemirjam se, čeprav sem ujela zaskrbljeno šepetanje angelov. Slutim, kaj Te čaka, in dobro vem, kaj čaka mene. Bolečina rojstva se ne da primerjati z bolečino smrti. A ti si rojen zato, da boš premagal smrt, moj sin, moj Gospod in moj Bog!

Kako si lep!

Slava Bogu in mir ljudem …

Angel 1:

Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje!

Angel 2:

Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so dobre volje!

Angel 3:

Dajta se zmenit, fanta! Kaj zdaj: dobre ali blage volje?

Angel 4:

Meni se pa zdi, da je po novem prevodu celo: mir ljudem, ki so Bogu po volji!

Angel 5:

Saj! Božja volja je biti dobre volje! In blage. Potem si gotovo Bogu po volji!

Pastir 1:

Kaj si pa ti želiš za božič?

Pastir 2:

A kaj si želim? Želim biti osel. In vol. In ovca.

Nocoj je sveti večer. Še tak osel, še tak vol, še taka ovca to noč kleči pred Detetom v jaslih, človekov razum in ponos pa se upirata!

In želim biti blag. In dobre volje. Bogu po volji. Da bo mir na zemlji. In slava Bogu na višavah. Pa tudi v mojem srcu.

Jaz:

Ne pripada nikomur, pa vendar je od vseh

Človek se, ko takole zastane pred jaslicami in se zazre v mili Jezuščkov obraz, res vpraša, čigav pravzaprav je ta Bog? Komu pripada ta Otrok?

Je morda Marijin? Čudežno in sveto ga je spočela, ga nosila pod srcem, ga rodila in mu bo sledila do Kalvarije in čez. Ali mogoče pripada Jožefu? Ki ga je spustil v svojo hišo, v svoje srce in mu nudil varno zavetje.

Pripada morda oslu in volu, ki sta ga prva prepoznala in ga grela s svojim telesom in sapo?

Morda Jezus pripada čredi? Ovcam, ki so se nagnetle okoli staje in s svojim meketanjem preglasile angelsko petje. Morda pastirjem, ki so se jim črede zamešale? Ki so se jim misli zamešale, ko so uzrli prikazen angela in buljijo zdaj prav nespodobno v ta hlevski prizor.

Morda pa Božje detece pripada angelom? Do nedavnega je bil z njimi v raju, tam so ga častili in mu prepevali, zdaj pa so mu sledili na mrzlo Zemljo. Je njihov?

Morda Jezus pripada prvim učencem, ki so pustili vse in šli za njim? Ali pa prvim mučencem, ki so za tega čudnega Boga ljubezni in odpuščanja dali svoja življenja?

Morda pripada teologom, ki so vero v tega Otroka razložili, utemeljili, pa tudi zakomplicirali in zameglili. Je to Dete v hlevu Bog teologov? Je Bog teologom? Kdo bi vedel.

Morda pa Jezus pripada oblastnikom, kraljem in vladarjem tega sveta, veljakom, predsednikom in podpredsednikom, tajnikom in blagajnikom, ki so si ga skozi zgodovino lastili in si ga še lastijo, ki so si ga delili in si ga še delijo kot vojaki suknjo na Golgoti?

Ali pripada morda duhovnikom, v katerih rokah je moč in milost, da to Dete znova in znova prikličejo na oltar? Pripada Jezus škofom? Nadškofom? Kanonikom? Monsinjorjem? Kardinalom? Papežu?

Ali Jezus morda pripada nam, vernim, ki mu postavljamo cerkve, kapele, samostane in tabernaklje in ga v cerkve, kapele, samostane in tabernaklje zapiramo. Da bi nam ne ušel?

Ampak če boste zadosti dolgo stali pred jaslicami, če boste Otroku zadosti dolgo gledali v oči, boste spoznali, da Jezus ne pripada nikomur! Prav nikomur!

Jezus ni tiranski Bog nad nami, niti prežeči Bog pod nami. Jezus ni novodobni Bog v nas, niti proletarski Bog med nami. Jezus je Emanuel: Bog z nami.

To Dete je Bog Marije in Jožefa, osla in vola, črede in pastirjev, je Bog angelov, učencev in mučencev, duhovnikov in kraljev. Je Bog cerkvene in posvetne hierarhije, Bog levih in desnih, svetih in posvetnih, pobožnih in grešnih.

Je Bog tistim, ki ga častijo, in je Bog tistim, ki ga preganjajo.

Ne pripada nikomur, pa je vendar od vseh. Ker vsi pripadamo njemu.

Ta Otrok je Bog, ki ljubi. Ki noro ljubi. Ki je Ljubezen sama. Ki je z nami.

In je moj Gospod in moj Bog.

Gregor Čušin

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu