»Ko je bil izdan, je vzel kruh in se zahvalil«

Za kaj se je Bogu zahvaljevala starozavezna skupnost?

Izraelska verska skupnost se je imela za kaj Bogu zahvaljevati. Preroki so odpirali ljudstvu oči za velika Božja dela v stvarstvu in zgodovini ter jih vabili k hvaležnosti. V bogoslužju so jih naštevali in slavili Boga. Pomenljivo je, da je družinski oče slovesno pripoved o rešitvi iz egiptovskega suženjstva med velikonočnim praznovanjem recitiral v prvi osebi. Tako se je vsak od udeležencev počutil kot tisti, ki je to osvoboditev osebno doživel, in se zanjo zahvaljeval.

Krščanska skupnost je molitev psalmov spontano sprejela v svoje bogoslužje, v katerem je obhajala Kristusovo evharistično, tj. zahvalno daritev.

Najteže se je zahvaljevati v trenutku, ko doživiš nekaj težkega, krivičnega.

Jezus, ki je ves živel od Očetove ljubezni, je zmogel tudi to. Na veliki četrtek beremo pretresljivo pričevanje: »Ko je bil izdan, je vzel kruh in se zahvalil« (1 Kor 11,23.24). Medtem ko so mu nasprotniki kovali smrtno obsodbo, je on pripravil najlepše darilo človeštvu. V trenutkih pred izročitvijo v roke sovražnikov se je zahvalil Očetu. Prehitel je svoje nasprotnike in je to, kar so načrtovali proti njemu, sam vnaprej storil na edinstven način. Izročil je svoje telo in kri v obredu večno se obnavljajoče daritve. To je evharistija, kar pomeni zahvala za milost (grško haris). On se je v trenutkih pred smrtjo zahvaljeval, mi pa smo prejeli spomin na to v obredu evharistije.

Se naj torej tudi mi Bogu zahvaljujemo za vse?

Ljudem, ki so izgubili vsako upanje, karizmatični voditelji priporočajo, naj se zahvaljujejo za osebe, ki so zanje že izgubljene, ter za stvari, v katerih so doživeli popoln polom. Sklicujejo se na Pavlovo spodbudo Tesaloničanom: »V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas« (1 Tes 5,18). Tisti, ki so se začeli zahvaljevati za težka doživetja in za osebe, ki so jim storile krivico, so presunjeni odkrili, da so se stvari obrnile na bolje. Nasprotniki so se omehčali, našla se je zaposlitev, sprta zakonca sta se znova vzljubila … Apostol Pavel je priporočal vernikom, naj nenehno opravljajo molitve, priprošnje in zahvale za vse ljudi (1 Tim 2,1sl.). Ta molitev naj postane tudi naš habitus. V srcu takega molivca se naseli mir, ki ga nobena preizkušnja ne more odvzeti.

Kako se je Jezus odzival na nehvaležnost?

V evangelijih občudujemo Jezusa, ki se neprenehoma razdaja. Vsi so želeli od njega nekaj prejeti, se nasititi, ozdraveti … potem pa so večinoma pozabili na izkazano dobroto. Jezusu je bilo žal zanje. Prikrajšali so Boga za dolžno čast, prikrajšali so sebe za uživanje daru.Jezus je opozarjal na to pomanjkljivost. Služabnik v njegovi priliki, ki mu je kralj ogromno odpustil, je zelo negativen lik, ker ni bil hvaležen – če bi bil, bi odpustil svojemu sohlapcu (Mt 18,23-35). Ko se je od desetih ozdravljenih gobavcev prišel zahvalit le eden, Samarijan, se je Jezus odzval, ker niso počastili Boga, ki jih je vrnil v življenje. On pa je celo iz svoje smrti napravil zahvalno daritev. Kot skrajna nehvaležnost je morala njegovo Srce zadeti smrtna obsodba. Toda ni ga strla. Pač je sulica prebodla njegovo Srce, a iz njega so pritekli studenci milosti. Zaupal jih je v upravljanje prav tistim, ki so ga v najbridkejši uri zapustili.