Nemalokdaj tudi darujem mašo za domovino, voditelje in državo. In če smo pozorni, je pri prošnjah za vse potrebe velikokrat prošnja tudi za naše voditelje, za domovino, za politike.

Pojdimo k predsedniku. Na pogrebu angleške kraljice Elizabete smo videli ameriškega predsednika Joeja Bidna, da je naredil znamenje križa. Pred leti je bil v Sloveniji na obisku poljski predsednik, ki je poromal tudi na Brezje, kjer je pred Marijino podobo kleče molil. Lepo!

Ali si Slovenci želimo predsednika, ki bi šel na Brezje in bi tam kleče molil?! Če v ozir vzamem podobe dosedanjih slovenskih predsednikov (Kučana, Drnovška, Türka in Pahorja), sem prepričan, da ne. Če pa bi morebiti bil slovenski predsednik (kdaj) katoličan, bi se čudil, če ga pred Marijino podobo nikoli ne bi videl v molitvi.

Ali si Slovenci želimo predsednika, ki bi šel na Brezje in bi tam kleče molil?!

Poleg pristnosti (istovetnosti) bi od predsednika pričakoval, da bi znal ločevati dobro od zla, politiko od politikanstva, zgodovino od sedanjosti, vero (s Cerkvijo) od agresivne scene bojujočega se ateizma itd. Od dosedanjih slovenskih predsednikov sta se tej drži najbolj približala Drnovšek in Pahor, slednji še najbolj. Prepričan sem, da pri omenjenih dveh besedna zveza »predsednik vseh« ni bila samo politična floskula, ampak sta si s svojo držo iskreno prizadevala biti predsednika vseh Slovenk in Slovencev ter vseh državljanov države Slovenije. Tako smo bili verni državljani veseli, da je predsednik države (in/ali vlade) prišel (vsaj) k osrednji maši za domovino. To smo razumeli kot izraz njegovega spoštovanja vernih državljanov. In seveda obrnjeno, če predsednika niti pri tej maši ni bilo, smo upravičeno razumeli to držo kot izraz nespoštovanja do vernih državljanov in ustanove, ki verne povezuje, to je Cerkve. Verni državljani (verniki, duhovniki in škofje) smo namreč Cerkev.

Prav tako nam je vernim državljanom težko razumeti, če predsednik favorizira samo eno politično opcijo; če podpira samo (en) določen (običajno ateistični) svetovni nazor; če izpostavlja samo pravice nekaterih (običajno manjšinskih) spolno usmerjenih posameznikov in skupin, ne izpostavlja in ne zagovarja pa (nikoli) take družine (recimo ji tradicionalna), ki edina (lahko) poraja novo življenje in s tem, če smo malo »grobi«, edina daje tudi nove državljane; če z enako mero zavzetosti ne obsoja zločinov v Ukrajini, Ruandi, Bosni in Hercegovini, Kambodži, Sovjetski zvezi, nacistični Nemčiji, fašistični Italiji, kakor tiste, ki so se zgodili na Slovenskem med vojno (ne glede na to, katera stran jih je storila) in po njej – če jih ne bi moral obsojati še bolj zavzeto prav zato, ker so se zgodili na naših tleh.

Od predsednika bi pričakoval, da bi znal ločevati dobro od zla, politiko od politikanstva, zgodovino od sedanjosti, vero (s Cerkvijo) od agresivne scene bojujočega se ateizma.

Torej, kdo bi bil moj predsednik, je v tem ozračju celo manj pomembno, kot je to, kakšen bi moral biti; pravzaprav, kakšen je kot kandidat in s čim se je že do sedaj izkazal. »Po njih delih jih boste spoznali!« Če si torej odgovorimo na gornje teze, bomo imeli pred seboj podobo predsednika ali predsednice vseh.

In naj dodam še izzivalno misel: ali more biti naš predsednik nekdo, ki se istoveti s politično opcijo, ki za svoj obstoj »nujno potrebuje sovražnika – če ga ni, ga pa naredi« (njegov temeljni princip bi namreč bila sovraštvo in izključevanje), ali pa morda nekdo, ki se drži doseženih civilizacijskih in demokratičnih norm civilizacije, ki ji pripadamo (njegov princip obsega sodelovanje, vključevanje, dogovor in zvestobo dani besedi). Govorimo namreč o predsedniku, ki je integralna (celostna) osebnost, o mojem in našem predsedniku.

Tako si zamišljam svojega predsednika! Verjamem, da ne upam zaman.