Včasih si želimo, da bi bili dobri angeli, pozabljamo pa biti dobri ljudje. (sv. Pij iz Pietralcine)

»Jaz si lahko privoščim vse!«

»Jaz si lahko privoščim vse!«

 Bogomir Štefanič

Prevladujoči kulturniki lahko o vsem in vsem povedo karkoli, a te drže drugim ne priznajo.

Afera Smodej-Uranjek o spolnem predatorstvu in ravnanjih, ki zelo verjetno segajo v temačnost kriminala, ta čas pričakovano odmeva v medijskem prostoru in zaznamuje tudi splošno razpravo o vlogi in pomenu prevladujoče progresistične slovenske kulturniške scene. Ta se zdaj na vse kriplje brani in si tako rekoč ne dovoli, da bi jo kritizirali zaradi izrazito spornih ravnanj posameznikov. V stališčih, ki opozarjajo na vprašljivost številnih progresivno-aktivističnih umetniških praks in ljudi, ki so njihovi izpostavljeni nosilci, prepoznavajo nedopusten napad na kulturno-umetniški sektor nasploh.

Kritiki, ki ne prenesejo kritike

In tako se znajdemo v zanimivem protislovju: sodobna angažirana umetnost se, kot pravijo njeni protagonisti, ves čas giblje po robu in ta rob v imenu družbenokritičnega naboja pogosto tudi zavestno in šokantno provokativno prestopa. Vse v imenu njene kritične misli, ki tako rekoč nima meja ne pri izbiri »tarč«, ne pri izbiri »puščic«, s katerimi strelja vanje. Ko pa ta brezmejna umetniška kritika naleti na kritiko na svoj račun – kritiko namreč, ki prevprašuje njene pozicije, njeno (čez)robnost, njene posvečence, njene tabuje, njene samoumevnosti, njene monopole, in zdaj seveda tudi njen denar, droge in seks –, pa dobesedno ponori in zavrešči: »Tega ne dovolimo, tega si ne smete privoščiti!« In s takim protestom se oglašajo ljudje, ki so morda še minutko prej govorili: »Jaz si lahko privoščim vse!«

Prav to so namreč besede, ki so po enem izmed pričevanj o ravnanjih doslej slovitega, odslej pa (kriminalno?) razvpitega slikarja Romana Uranjeka poganjale njegovo spolno predatorstvo. »Bilo je na novoletni zabavi ministrstva za kulturo v stari dvorani hotela Union pred prenovo. V dvorani je bilo na stotine umetnikov. Roman pride na hodniku do mene in mi objestno reče: »Nimam meja. Vse si lahko privoščim.« Nato se zavrti na peti in odide v dvorano. Osupla sem stopila za njim in ga spremljala s pogledom. Stekel je proti dvema dekletoma, ki sta sedeli na stolih, padel na kolena in se pridrajsal do njiju ter začel eno otipavati od gležnjev proti kolenom do mednožja. Dekle je okamenelo …« In tako dalje v podobnem slogu – vsem na očeh, vsem poznano – je Uranjekov modus operandi opisala novinarka Maja Megla, nekdanja – za kratek čas – Uranjekova partnerka.

Čekistična logika

Ob takšni drži se porodi kakšna druga miselna povezava: Kdo so bili tisti, ki so bili prav tako prepričani, da jim je v imenu nečesa absolutnega dovoljeno vse? V uvodniku glasila Rdeči meč – to je bilo glasilo Leninove tajne politične policije, znane kot Čeka – je bilo avgusta 1919 zapisano: »Mi zavračamo stare moralne sisteme in »človečnost«, ki jih je iznašla buržoazija zato, da bi zatirala in izkoriščala nižje razrede. Naša moralnost nima para, naša človečnost je absolutna, ker temelji na novem idealu: uničiti sleherno obliko zatiranja in nasilja. Nam je dovoljeno vse, ker smo prvi na svetu, ki ne prijemamo meča zato, da bi zatirali in zasužnjevali, marveč da bi človeštvo osvobodili njegovih spon … Kri? Kri naj teče v potokih! …«

No, morda bi glede na aktualne slovenske razmere morali zadevo parafrazirati in zapisati: nekateri se čutijo absolutno poklicani, da nas vse umetniško osvobajajo, pri tem pa naj (tudi nasilno) sperma teče v potokih … Bralcem se oproščamo za to obscenost, a z njo želimo ponazoriti mentaliteto, ki se z brezmejnimi in čezrobnimi umetniškimi dejanji menda bori proti vsakršnemu diktatorstvu, avtokratstvu, režimskosti, a to počne z diktatorsko, avtokratsko, režimsko – skratka, čekistično logiko: »Nam je dovoljeno vse!«

Ne nazadnje jo je nedavno ubesedil tisti znani čopkasti ideolog antifašizma, ki se ne neha javno cmeriti, odkar nima več na voljo javno-televizijske prižnice za oznanjanje svojih zasebnih agend (a ga zato najame vlada, da vodi njeno predstavo za javnost ob 100-dnevnici vladanja). V nekem gostobesednem intervjuju je namreč zatrdil (sicer v kontekstu podnebnih sprememb in revolucionarnih prijemov, s katerimi se jih bo treba lotiti), da »bomo morali iz sebe potegniti Stalina. In Lenina.« Evo ga, našega čekista?!

Ne zgolj mimogrede: isti človek je v istem intervjuju celoten kulturni prostor razglasil za progresističen, rekoč: »Je konservativna kultura sploh kultura? V njej ne uživajo niti desničarji. Mar ni kultura povsod liberalna?« No, in tako je dal, če smo v razlagi njegovih besed malce nagajivi, jasno vedeti, da je problem spolnega predatorstva, ki se je v aferi Smodej-Uranjek razkril kot vrh ledene gore, predvsem oziroma celo zgolj problem tistih eminenc iz kulturniških krogov, ki se navzven kažejo kot liberalno-emancipatorični do bridkega konca, navznoter pa so v odnosu do žensk slabši od zadnjega gostilniškega zagovornika patriarhata.

Ko ne prenesejo Marijine čistosti

A obrnimo to zgodbo še v eno smer. Prej smo omenili izbiro tarč (čez)robno kritične angažirane sodobne slovenske umetnosti. Seveda v nabor teh tarč sodijo tudi verski simboli, natančneje rečeno – krščanski simboli. Prostodušno je to ob vprašanju, kako uporablja provokacijo kot umetniško sredstvo, pred poldrugim letom navrgel prav Roman Uranjek v intervjuju za tednik, za katerega je oblikoval kopico naslovnic: »V prvi vrsti je provokacija najcenejša reklama. Če nimaš denarja za dobrega oblikovalca, za dober piar, za zakup medijskega ter oglaševalskega prostora in tako naprej, je provokacija najučinkovitejša pot. Včasih je bilo najlaže sprovocirati komuniste, danes pa je najučinkovitejše, če provociraš cerkev in konservativne medije.«

Zakaj omenjamo te besede? Zato, ker v njih nemara tiči ključ za razumevanje zadnje naslovnice, ki jo je pred samomorom za ta tednik pod blagovno znamko Novi kolektivizem naredil Uranjek in so mu zanjo posthumno celo peli hvalnice. Gre za sprevrženo podobo brezjanske Marije, na katero se je s pismom, ki smo ga objavili tudi v Družini, upravičeno odzval rektor brezjanskega svetišča p. Robert Bahčič.

Provociranje Cerkve in vernikov se torej na eni strani pokaže kot cenen propagandističen trik, češ, seveda se bodo kristjani zaleteli v našo provokacijo in nam s tem naredili zastonj reklamo. V tem je sicer precejšnje zrno resnice … Po drugi strani pa bi lahko še eno zrno resnice po vsem, kar zdaj vemo o Uranjeku&Co., o njihovih kleteh in radiatorjih, o njihovih drogah in spolnem plenilstvu, o njihovi demiurgični samozagledanosti in samozatrjevani nedotakljivosti, našli v neki drugi domnevi: Uranjek se je lotil brezjanske Marije, ker preprosto ni prenesel Marijine čistosti, njene materinskosti, s katero je zrla tudi njega. Gnan od lastnih demonov je očitno skušal zapackati nekoga, ki ga pač ni mogoče zapackati. In v tem početju se je izkazal kot patetična, pomilovanja vredna figura. In z njim vred še marsikdo, ki ravna in bo najbrž tudi v prihodnje ravnal enako.

Razkošja, da se na táko ravnanje kritično odzivamo, si ne smemo pustiti vzeti.

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu