"Enajsta šola" v cerkvi

"Enajsta šola" v cerkvi

Ivan Cankar je izrazu »enajsta šola«, ki je bil prvotno zbadljivka, dal nov pomen in ga sedaj uporabljamo za »otroško odkrivanje sveta in čudenje nad njim, kakor tudi pridobivanje pozitivnih življenjskih izkušenj«. Na to sem pomislila, ko na začetku šolskega leta oživijo spletne in ostale informativne strani naših župnij. Vsepovsod najdete obvestila o začetku veroučnega leta, o katehistinjah in katehetih in o vsem, kar je potrebno, da verouk zaživi v določeni župniji.

Verouk je neke vrste zunajšolska aktivnost, ki pa nikoli ni našla mesta v uradnem šolskem programu v naši državi! Kljub temu da so generacije in generacije otrok – že več kot 70 let! – bolj ali manj redno obiskovale verouk, da so otroci bili pri prvem sv. obhajilu in birmi, pa je verouk še vedno dejavnost, vezana samo na župnije. Ni kakšnega javnega medija, ki bi si upal te dni narediti vsaj kakšen mali intervju z eno od številnih dobro izobraženih in strokovno podkovanih katehistinj ali s katerim od župnikov, ki so že po svoji funkciji kateheti, saj za javne medije ta dejavnost ne obstaja! Še en dokaz, da so stvari in ljudje in dejavnosti, ki jih še tako mogočni mediji niso zaznali, in da se nekaj dogaja tudi zunaj digitalnega sveta.

Te dni se mnoštvo duhovnikov, redovnic, mamic in očetov, diakonov, starejših in mlajših katehetov in katehistinj pripravlja na novo veroučno leto. Nekateri imajo sijajne moderne učilnice, drugi le male sobice ali celo kapelice; eni delajo z najboljšimi, najnovejšimi učbeniki, drugi nekako krpajo stare knjige in delovne zvezke, da bi otroci dobili potrebno gradivo brez dodatnih stroškov za starše. Vsi želimo narediti iz verouka nekaj dobrega in lepega za otroke, saj vemo, da naša »enajsta šola« pri cerkvi nudi vsem luč Božje resnice in toplino Božje ljubezni.

Ni lahko sprejeti službe veroučitelja, saj vemo, da so v naši družbi teme o Bogu, veri in zakramentih velike »tabu« teme, o katerih se razpravlja le ob kakšnem škandalu ali sredi hude stiske. Vendar Cerkev v Sloveniji ni nikoli ostala brez veroučiteljev, saj se zmeraj znova najdejo vernice in verniki, ki za skromno plačilo ali čisto brezplačno želijo svoje spoznanje vere in izkušnje srečanja z Jezusom prenesti novim generacijam. Čeprav mnogi mladi starši sami niso bili poučeni v veri, pripeljejo otroke v cerkveno »enajsto šolo«, da sredi številnih zunajšolskih aktivnosti najdejo tudi mali kotiček miru, molitve ali preprosto, da jih nekdo pouči o Bogu Očetu in Materi Mariji. Tako se širi otroško obzorje na duhovni svet, ki ga tako željno iščejo nedolžna srca. Kajti ko se stemni nebo življenja, so lahko prav molitve in zaupanje v Boga, naučene pri verouku, luč, ki pomaga iti naprej. Veseli me, da vsako leto v vrste katehetov vstopa lepo število mladih učiteljev, navdušenih nad priložnostjo, da v Katehetski šoli poglobijo svoje znanje o veri in ga potem prenašajo otrokom in mladim.

Verouk, »enajsta šola« pri cerkvi, Bog s teboj! »Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja. Ko človek shodi, se mu odpirajo korak za korakom prostrani svetovi, se mu razkrivajo, ga obsipljejo svetla bogastva« (I. Cankar).

s. Emanuela Žerdin