Letos pa so me posebno presenetili številni molivci – moški! Da znamo žene moliti ure in ure in klečati na kamnu in pesku v vročini in viharju, ni nič novega. Da pa sem letos srečala toliko moških v reki romarjev, je res nekaj posebnega. Samo nekaj primerov: pri molitvi pred cerkvijo je moški brez sramu vstal in položil pred beli Marijin kip najlepši šopek rdečih vrtnic in spoštljivo poljubil ograjo, ki ščiti kip … Ko so prišli romarji s poti miru, so bili moški v prvih vrstah, mnogi z ukrajinskimi zastavami, ter pred cerkvijo padli skupaj z duhovniki na kolena in ostali v molitvi in klanjanju pred Najsvetejšim …
V Marijinem mestu smo res vsi Božji in njeni otroci, zato je tako dobro, da so moški tam lahko iskreno in odkrito pobožni in tako rastejo v svoji svetosti.
Na senčni strani medžugorske cerkve, kjer se dogajajo številne spovedi kot nikjer na svetu, srečaš moške ne samo kot duhovnike spovednike, ampak tudi kot tiste, ki iščejo Božje usmiljenje in odpuščanje. Nekateri se spovedujejo tudi po pol ure in več in na koncu imata s spovednikom oba solzne oči ter ne samo, da si sežeta v roke, ampak se objameta, kot je oče objel izgubljenega sina ob vrnitvi … Ko smo molili rožne vence, smo videli mlade fante iz Koreje, ki so kleče na trdih ploščicah zmolili vse tri dele rožnega venca, a njihovi obrazi so sijali od notranje lepote in svetlobe. Duhovnik v najboljših letih je molil v cerkvi že dve uri in kdo ve, koga in kaj vse izročal Mariji, v katero je ves čas upiral svoje oči …
Moški lahko v Medžugorju brez zadržkov pokažejo svojo pobožnost. Če jih v domači cerkvi vidiš le v nedeljo, so tukaj podnevi in ponoči, pred križem in pred Marijo, jokajoč in iskreno moleč rožni venec za rožnim vencem, saj vedo, da se pričakuje, da so močni in pogumni, a njihovo srce in duša za kaj takega še kako potrebuje Božji blagoslov!
Apostol Pavel je zapisal: »Ni ne moškega ne ženske, kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.« V Marijinem mestu smo res vsi Božji in njeni otroci, zato je tako dobro, da so moški tam lahko iskreno in odkrito pobožni in tako rastejo v svoji svetosti.
s. Emanuela Žerdin