V srca ljubljenih rojakov / sej seme plemenitih rož, / da bomo narod poštenjakov, / da bomo narod vrlih mož. (Simon Gregorčič)

BREZ PRESENEČENJ

Ko je »zagovornik enakosti« zlorabil svoj položaj za svoje LGTB-jevsko aktivistično delovanje in vložil tožbo o zakonski zvezi na Ustavno sodišče (US), je bilo jasno, kakšna bo razsodba.

Dovolj je pogledati sestavo US, dovolj je poznati vse ideološke sodbe zadnjih dveh let, da je bila takšna razsodba pričakovana. Če pa bi kdo še dvomil, da se lahko zgodi čudež, potem pa bi vsako upanje razblinil pogled na zgodovino imenovanj sedanjih članov US. Vsi sedijo tam zaradi političnega predznaka, vsakega, ki bi bil človeško in strokovno neodvisen, so levičarji blokirali. Predsednik republike je med epidemijo večkrat poskušal prenoviti US. Kandidati so bili strokovno in človeško najboljše, kar premoremo, pa je vedno zmanjkal kakšen glas. Levičarji so si umivali roke in trdili, da mora US podpreti koalicija oz. vlada, da to ni njihova stvar. Pa je! In še kako je!

Da je zadnja razsodba absurd in ideološki konstrukt, je jasno vsem. Zagovorniki se veselijo, ker jim je s pomočjo šestih ljudi, ki sedijo na pravih foteljih, uspelo zabiti še en klin na poti v novo družbo po zamisli LGTBQitd. To nasilno prevračanje normalnosti po lastni podobi in sličnosti se lepo ujema z vsemi tistimi, ki so nekoč s krvavo revolucijo hoteli peljati družbo v zemeljski raj. Morda so se sedaj odpovedali jamam, rovom in strelskim jarkom, ki so jih nekoč napolnili s trupli, niso se pa odpovedali mesijanizmu, ki ga vsiljujejo, kjer le morejo. Taktika je preprosta. Pravimo ji »salami-tehnika«. Torej z malimi koraki, z osamitvijo zdaj tega, zdaj onega družbenega tkiva, da ga uničijo (npr. družine), z individualizacijo, ki človeka razgali pred vsemogočno državo (npr. zakonske zveze), z uničevanjem jezika (npr. uvajanje novih besed), obvladovanjem šolstva (npr. državni monopol) in družbene miselnosti (mediji in NVO), dosegajo svoje cilje. Naš glavni problem ni gospodarstvo, temveč družboslovje. Tega se premalo zavedamo.

Da, tu jasno vidimo, da US niso neka sveta in nedotakljiva krava, temveč so navadna človeška sodišča z vsemi vrlinami in slabostmi ljudi.

Tisti, ki zagovarjamo antropologijo, ki izhaja iz Razodetja, ki sloni na naravi, na dejstvih biologije, na normalnosti, pa smo spet postavljeni v položaj »proti« kot veliki nasprotniki napredka in svobode izbire oz. enakopravnosti. Kajti težko, če ne nemogoče, je dokazovati in braniti, kar je samoumevno, ko je to preprosto zanikano. Ne morete! Zato je nasilje, ki ga levičarski univerzum izvaja nad človekom kot možem in ženo v harmoničnem sodelovanju zakona, iz katerega nastaja drevo, družina, rod, narod, nepredstavljivo in težko ubranljivo. Pa vendar ne bomo metali puške v koruzo!

Upanje, da je mogoče, nam predstavlja razsodba ameriškega sodišča, kjer so se dolga leta borili, da bi izničili škodljivo in tudi tedaj ideološko zaznamovano razsodbo, ki je nasilno in protipravno na zvezni ravni uvajala splav in posegala v avtonomijo držav. Da, tu jasno vidimo, da US niso neka sveta in nedotakljiva krava, temveč so navadna človeška sodišča z vsemi vrlinami in slabostmi ljudi. Ko gre za podobo družbe, ko gre za paradne discipline novega reda, je US le eno orodje več pri doseganju levičarskih ciljev. Pravo, resnica, pravica tu ne igrajo nobene vloge. Zato je prav, da se vedno znova zavedamo tega dejstva.

Nekaj pa vendarle lahko naredimo. Verniki vemo, da je večno pogubljenje največje zlo, ki ga človek lahko napravi sebi. Zato je resno mišljeno povabilo, da bi za teh šest siromakov opravljali kakšno zadoščevanje in vzklikali skupaj z Jezusom, »odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!«, čeprav vedo, kaj delajo tu na svetu, ne vedo pa, kakšne posledice ima to za njihovo zveličanje.      

 Andrej M. Poznič

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu