Skrivnost ni le smrt, temveč tudi življenje: ob slovesu lahko posebej močno začutimo, kako nerazpoložljiv in nerazložljiv dar je. In te izkušnje niti skrivnost smrti ne more povsem zastreti, temveč postane ob njej sama na poseben način svetla. Ne preneha biti skrivnost, a je svetla. Njena beseda ni »ne«, temveč »da«. Nemoč besed pred življenjem v svetlobi te skrivnosti postane neusahljiv vir besed: najlepših, ker so najresničnejše – naj bo v njih še toliko lepote, modrosti, znanja in veščine, ne tajijo, da so podarjene. Kot smo si podarjeni ljudje. In sploh vse, kar je.
Morda je ob takšni priložnosti neprimerno izpostavljati lastna občutja, vendar ne morem mimo tega: prepričan sem, da je veličastno delo spoštovanega učitelja prof. dr. Kajetana Gantarja raslo iz vere v takšno skrivnost. In zares sem čutil, da je bil temeljni namen njegovega tako raznovrstnega delovanja in življenja posredovati in morda prebuditi to vero v vsakomer, ki išče smisel. Pred dnevi je prišla vest, da se je poslovil – nenadoma, nepričakovano. Kaj niso ravnokar izšli njegovi sveži prevodi Hieronimovih pisem? Ni še čisto pred kratkim na televiziji prizadeto odstiral tragično resničnost slovenske polpretekle zgodovine? Ko so šle skozi spomin neštete spominske podobe, besede, verzi, misli, je nastal vseprežemajoči svetel občutek človeka, ki zaupa v dobro. Morda kdaj tudi tako, da me je to presenečalo, a zato tem bolj navdihovalo. Takšen je pač bil: nenavadno preprost pri svoji akademski slavi in enciklopedičnem znanju. Osebno izjemno dostopen, neizumetničen, z živim zanimanjem in razumevanjem za vsakršne človeške zadeve in usode. »Človek sem, nič človeškega mi ni tuje« – rad je navajal ta verz rimskega dramatika Terencija. In res to ni bila samo kulturna gesta. Včasih pomislim, da takšna »človeška normalnost« izginja z obzorja kulture. In iz življenja.
Mnogokrat je že bil in še bo predstavljen skoraj nepregledno obsežni opus profesorja, akademika, literarnega zgodovinarja, memoarista, prevajalca in velikega posrednika antične kulture; verjetno še nobena predstavitev ni bila niti blizu temu, da bi bila izčrpna. Tudi tu seveda ni prostora za kaj podobnega. Njegov opus je nedvomno eden tistih, ki bodo hvaležna tema prihodnjih raziskav. Tako bi bilo vsaj normalno, glede na izjemno dragocenost, ki jo predstavlja redki spoj Gantarjeve zgodovinske poučenosti, znanstvene misli in umetniške občutljivosti. Zlasti za njegovo prevajalsko delo velja, da je eden temeljnih kamnov antične in s tem svetovne književnosti v slovenskem jeziku. Še več: brez njegovih prevodov bi bila ta žalostno defektna. Prevodi se starajo, izvirniki ostajajo mladi, se glasi reklo, ki se skozi čas potrjuje skorajda kot nekakšna težko razložljiva zakonitost. Nič se ji ne izmakne, toda Gantarjevi prevodi največjih del klasične književnosti (v neverjetnem razponu od Homerja in Hezioda prek Sofokla in Aristotela do Horacija, Ovidija in Plavta, pa do novozaveznih besedil itd. itd.) bodo vendarle ostajali relevantni in postavljali visoko merilo novim prevodom in prepesnitvam. S svojo vsebinsko premišljenostjo, globokim jezikovnim razumevanjem nians izvirnika in prečiščenim slovenskim izrazom ostajajo relevantni in delujejo živo, umetniško in sodobno, nekateri (npr. Ajshilov Vklenjeni Prometej) še po skoraj šestih desetletjih. In tako bo še dolgo. Pomenske rešitve in čustveni registri v njih pa bodo dragocena oporna točka novim prevajalskim iskanjem.
»Zgradil sem spomenik, bolj trajen kot iz brona,« ker, »zapredel prvi sem v italskih zvokih pesem/eolskih lirskih strun.« Te besede je namenil samemu sebi profesorju tako dragi (prevod je njegov) rimski pesnik Horacij. Sam ni nikoli niti približno tako govoril o sebi. Nekaj podobnega pa o njem vendarle govorijo njegova dela: ne le bogastvo prevajalske dediščine in raznovrstnih literarnozgodovinskih študij, temveč tudi izjemno pedagoško delo. Zanesljivo je bil steber akademske klasične filologije in v časih, ki tej vedi niso bili naklonjeni, mentor največjemu številu diplomantov, magistrantov in doktorantov. Če nikoli v zgodovini ni nastajalo toliko slovenskih prevodov antične, srednjeveške in renesančne literature kot v nekaj zadnjih desetletjih, ima brez dvoma pri tem svoj delež zaslug – neposredno ali posredno. V širši okvir tega lahko uvrstimo njegova prizadevanja za ohranitev osnov klasične izobrazbe, še zlasti pa klasične gimnazije na Slovenskem, ki segajo od osebnih posredovanj do izjav v medijih, kolikor jih je socialistični režim pač dopuščal. Po osamosvojitvi je bil tudi neposredno udeležen pri oblikovanju koncepta (sicer okrnjenega) gimnazijskega pouka latinščine in grščine. Če povem zelo zadržano, je prav gotovo eden najbolj zaslužnih za to, da sta oba jezika ponovno postala maturitetna predmeta.
Njegova raziskovalna misel se je v glavnem gibala v območju ugotovljivega: tudi svojim študentom je priporočal ostati na trdnih tleh filološke znanosti. A kaj vse je na teh tleh in globoko pod njimi! Kakšna geologija smisla! Pozitivistična disciplina mu je predstavljala samo nekakšen privez k realnosti, s katero je želel učence obvarovati pred lahkotnostjo subjektivnih rešitev. Človek, antični in sodobni, pa sta zanj presegala sleherni konceptualni okvir: »Mnogo je nedoumljivih skrivnosti,/in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek.« Tem besedam iz njegovega prevoda Sofoklove Antigone je težko kaj dodati. Razen tega, da se dotikajo življenja. Ta skrivnost, skrivnost človeka, je bila za profesorja Gantarja svetla. In takšna je tudi sled, ki jo je pustil za seboj: sled upanja in žive vere.
Brane Senegačnik