Včasih si želimo, da bi bili dobri angeli, pozabljamo pa biti dobri ljudje. (sv. Pij iz Pietralcine)

Somrak civilizacije: ponosni na – kaj?

Somrak civilizacije: ponosni na – kaj?

Pravijo, da so diskriminirana manjšina (LGBT+ skupnost). Skrajno nenavadno. Isti ljudje so nedavno na Trgu republike in ulicah prestolnice trdili, da so večina (ljudstvo). No, pri njih smo dvojnih meril navajeni. Presenečenje bi bilo pričakovati kaj drugega.

V soboto je bila v Ljubljani Parada ponosa. To je vsakoletno pranje in likanje mavrice, ko »diskriminirana manjšina« na ulicah pokaže svojo spolno usmerjenost. Ekshibicionizem v svoji najčistejši obliki. Seveda, prav nihče jim ne preprečuje paradiranja. Zdravorazumski ljudje se jih ognejo v velikem loku, ker nikakor ne razumejo, zakaj bi nekdo svojo intimo razkazoval v javnosti. Nekatere reči so pač take, da morajo ostati stran od oči. Temu se reče imeti maniro.

Zakaj ljudje sploh čutijo potrebo, da svojo zasebnost mečejo vsem v obraz? Koga sploh to briga? Meni je popolnoma vseeno, kaj ljudje počno v svojih spalnicah, kot kakšen spol se prepoznajo v kopalnicah pred ogledali. To je njihova svoboda, kot vsi so enaki pred zakonom. In to je vse. Res?

Čeprav je LGBT+ skupnost videti kot cirkus, ki pride v mesto, zabavna druščina, ki pridiga o strpnosti, njihova zabava ni tako nedolžna. V resnici prezirajo vse, na čimer je zrasla zahodna civilizacija: kapitalizem, krščanske vrednote, nuklearno družino, heteroseksualnost je za njih ostanek reakcionarnih elit in patriarhata. Zato svojo religijo vsiljujejo v izobraževalni sistem, kjer mladeži z gejevsko terapijo najlažje zakoreninijo sovraštvo do tradicije.

Za LGBT+ skupnost ni več dovolj, da jo pustimo pri miru, da živijo na način, ki so si ga sami izbrali, in da biti gej ni več razlog za aretacijo; kar je seveda popolnoma prav. Njihove zahteve danes to presegajo: zdaj mora heteroseksualec potrditi njihovo identiteto in se z njimi veseliti dejstva, da so, kar so. Če oni praznujejo, moraš tudi ti. Če oni mahajo z mavrično zastavo, moraš tudi ti. Pred njimi moraš sneti klobuk in jih hvaliti. Če tega ne storiš, si homofob, pošljejo te na prevzgojo v mavrični gulag. Za zdaj še metaforično, kaj bo jutri, se ni upam pomisliti.

Pripadniki LGBT+ skupnosti niso več preganjani. Daleč od tega. Na udaru so (ali celo pod policijskim nadzorom) njihovi kritiki. Tisti, ki menijo, da otrokom pač ni treba vedeti, da Ana spi z Lojzko, da Tomaž spi z Andražem ali da je Igor zjutraj Igor, zvečer pa je Mateja. Ne, danes moraš brezpogojno sprejeti njihovo agendo in jim pritrditi, da sta oče in mati proizvod nekega temnega časa. Mahajte z zastavo parade ponosa in vsi vas bodo imeli radi.

Je še kdo naveličan gledanja mavričnih simbolov kjerkoli in povsod: na profilnih slikah po družbenih omrežjih, pred ministrstvi, veleposlaništvi, na logotipih korporacij? Kamorkoli se obrneš, naletiš nanje. Človek se vpraša, katera vojska je vkorakala v mesto, da za vsakim vogalom visi ista zastava. In naj trgovine in podjetja nehajo svojim strankam vsiljevati spolne identitete, ampak naj nam rajši prodajajo svoje izdelke in storitve.

Na mavrico, ki nikakor ni ključen dejavnik pri izbiri kolesa, mleka ali mobilnega telefona, imam lepe spomine. Najprej zato, ker je čudovit naravni pojav, ki sem ga v mladosti občudoval. Drugič zato, ker sem pred pol stoletja pisal v otroško katoliško revijo z imenom Mavrica. Dandanes ob pogledu nanjo pomislim na dekadentno sprevrženost. In to je tudi namen kulturnega marksizma: ugrabili so nekatere splošne pojme in jim dali natančno določen pomen. Pot indoktrinaciji mladih se odpre v avtocesto, radikalna politika vsiljenih zvijač postane za normalne depresivna, nova moralna večina se spreminja v politični razred, samo pripeta značka Parade ponosa sporoča, da ste dobra oseba. Neverjetno, kako malo ljudi si upa zavrniti poklon mavrični zastavi in jo strgati. Povem vam, ta zastava je v sodobnem času povzetek vsega, kar je narobe, kar razjeda resnično družbeno solidarnost in tisto, na kar bi morali biti resnično ponosni. To je nacionalni ponos, ponos na svoj jezik in kulturo, na svojo tradicijo in prednike. Ampak če to javno govorite, ste že sumljivi, ministrstvo za resnico vas že opazuje in tehta, koliko ste nevarni.

Skrb vzbujajoče je, kako glasna in radikalna manjšina ljudem pere glave in spreminja našo tradicijo, zgodovino in kulturo. Vse s pomočjo medijskega mainstreama in politikov, ki so prepoznali možnost, da svojo nesposobnost lahko ovijejo v mavrično zastavo in skrijejo svoje sebične, sebi lastne narcisoidne načrte in cilje. Zaradi tega ne bodo boljši, kvote ne prinašajo napredka, pranje in likanje mavrice je nalepka, ki je nočemo.

Piše: Kavarna Hayek

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu