Lahko je biti usmiljen od časa do časa. Pravičen pa je, kdor stalno dela tako, kot je prav. (Tomaš Špidlik)

Evropski Vzhod kot branik relativizma?

Evropski Vzhod kot branik relativizma?

Zdi se, da z blagostanjem zahodnih bogatih družb prihaja do pozabe Boga in do splošnega moralnega relativizma. Del kristjanov vidi v Vzhodni Evropi, nekateri še posebej v Rusiji in tudi v Putinu, nekakšen branik tega vala; mnenja so seveda tudi, da Putin pravoslavje le izkorišča za svoje cilje. Bi lahko bile vzhodne, predvsem slovanske države res branik krščanstva in kako bo po vašem mnenju na vse to vplivala vojna v Ukrajini? (Peter)

Ko sem se sredi junija 2007 v okviru delegacije Svetega sedeža srečal s takratnim metropolitom, današnjim patriarhom Kirilom v Moskvi, je bila v ospredju pogovorov očitna ruska zaskrbljenost za ohranitev »pravoslavne ruske duše« pred naraščajočim vplivom zahodnega liberalizma, individualizma in relativizma. Sociologi ugotavljajo, da vse krščanske veroizpovedi niso enako odporne proti sekularizaciji in zahodnemu individualizmu. Najmanj imun je protestantizem, najbolj odporno pa je pravoslavje zaradi tesne povezanosti z narodno zavestjo in tradicijo. Katolištvo je nekje sredi med obema. S tega vidika vzhodna duhovnost in kultura, ki podpira zvestobo religioznemu izročilu in človekovi kulturni zakoreninjenosti, zasluži pozornost kot alternativa vedno bolj agresivni skušnjavi, da bi izruvali vse korenine, kakor da Jezus ne bi svaril pred njo v znani priliki o pšenici in ljuljki.

Zahodno miselnost namreč že od francoskega razsvetljenskega 18. stol. naprej – kakor poudarja tudi Ch. Delsol – usmerja ideja emancipacije, ki je dosegla proti koncu 20. stol. svojo najvišjo točko. Ta ne odklanja samo človeških avtoritet, kakršne veljajo v institucijah države, družine in vernosti. Zavrača tudi narodnost in njeno kulturo, zgodovinska izročila in avtoriteto stoletnih izkušenj. Še več, odklanja tudi idejo človekove narave in upoštevanja vrednih človeških danosti. Celo človeške naravne spolne določenosti ne priznava, kakor uči ideologija spola, ki bi se rada uveljavila kot »znanost«. Človeku ni treba upoštevati ničesar in nikogar. Nič ni res, zato je vse dovoljeno! Sebe lahko »ustvarja« iz nič, kakor da se nima ničemur zahvaliti za to, da sploh je. Prezira vsako zakoreninjenost in celo bivanjske pogoje, ki človeka bistveno določajo. To ni posledica blagostanja, ampak kulturnih idej.

Ni treba veliko zdrave pameti, da človek uvidi to samoprevaro. Ker pa stoji ta nova ideologija popolne svobode na trhlih nogah, postaja toliko bolj vsiljiva in nestrpna. Najbolj glasni pridigarji popolne svobode se nevarno spogledujejo s kulturnim nasiljem in totalitarnim izključevanjem drugih. Sicer še ne zagovarjajo fizičnega iztrebljanja, hočejo pa svojo ideologijo uveljaviti kot edino sprejemljivo in monopolno, zato načrtujejo odstranitev iz javnosti vseh, ki se ne strinjajo z njo.

Za zvestobo svojim koreninam bi nam vzhodni kristjani lahko bili do neke mere zgled, vendar brez naslonitve na samodržce, ki jih je izšolala KGB, pri nas pa UDBA. Kar počne Putinov režim, diskreditira tudi obrambo »pravoslavne ruske duše«, kolikor ustvarja vtis, da se podpirata. Pravoslavnim moramo želeti, da se čim bolj nedvoumno postavijo proti vojni agresiji, sicer bodo zapravili ugled lastne duhovnosti. Za teptanje dostojanstva človeka in njegovih pravic ni namreč nobenega opravičila, saj si tudi spoštovanje svojih korenin in spoštovanje dostojanstva slehernega človeka nikakor ne nasprotujeta.

Anton Stres

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu