Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

V E L I K A N O Č

Zapoj veselo, o kristjan …

13. 4. 2014 | Jožica Ličen | Naš komentar

Velika noč slovenskih kristjanov v letu 2014

Ko sem bila naprošena, da napišem komentar za velikonočno Družino, sem se v prvem trenutku vprašala, »kako so sploh pomislili prav name, preprosto žensko, ko pa je v naši Cerkvi toliko strokovnjakov, ki znajo dati črki smisel in pomen«. Nehote se mi je pogled ustavil na letošnji velikonočni voščilnici, na kateri stoji žena ob praznem grobu. Rekla sem si: »Morda pa je to izziv, saj so prve prihitele h grobu prav žene.«

Postni čas se izteka in obrazi križevega pota se spreminjajo, le Kristus ostaja isti. Kristus z naukom učitelja, Kristus z rokami zdravnika, Kristus s prosečim pogledom brezdomca ali tujca, Kristus v podobi zagovornika revnih in zapostavljenih, Kristus s srcem dobrih ljudi; pa tudi Kristus v podobi veselja in zmagoslavja nad hudim.

In prav v letošnjem postnem času je bilo veliko dobrih ljudi. »Za otroke, za družine, za brezposelne« so vabili plakati, položnice. In zbralo se je veliko, ravno toliko, da ne bi smel v naši domovini nihče biti lačen, ne glede na to, ali bo vlada zdržala ali padla. Govorim o lačnih kruha, kaj pa pravice, resnice? Najbolj me preseneča, da ljudje ne pravijo več: »Za to je pristojna država, za to je odgovoren minister.« Ne, ljudje so spoznali, da je država izgubila kompas, zato je potrebno uporabiti skavtske in taborniške veščine ter se zanesti na svoje moči in slediti soncu. V slabi banki, ogromnih kreditih, sramotni korupciji gotovo ni sonca. Nas pa postni čas milostno usmerja k Bogu in človeku. Ali ga prepoznamo?

Dolga leta sem se v izpovedovanju vere spraševala, kaj ima v moji molitvi opraviti Pilat. Najraje bi stavek »pod Poncijem Pilatom trpel« kar izpustila. Z leti pride spoznanje, da smo vsi novodobni Pilati, ki bi si ob krivicah in trpljenju drugih najraje umili roke. Ali se nam ni to dogajalo petdeset let, vedeli smo in molčali … danes pa grobovi vpijejo. Izgovor, da se ni smelo, ne zdrži krščanske drže. Pa ne le v tistem obdobju, tudi danes se dogajajo malemu človeku krivice, bratje in sestre trpijo, prosijo, mi pa bi si najraje umili roke in rekli, da se nas to ne tiče. Ne, vedno več ljudi čuti, sočustvuje, pomaga in to vliva upanje, pa ne le v humanitarnost, temveč v krščansko pričevanje ljubezni do bližnjega. Aleluja! 

Veronikin prt je izziv številnim umetnikom. Živim dobrodelnost, občudujem umetnost in prav brisanje potnega obraza trpečemu, ko sploh ne pomisliš, kaj bo rekla okolica, temveč preprosto narediš to, kar si kot človek dolžan storiti, to pušča v tebi podobo Jezusa, ki ne potrebuje okvirja, temveč preprost prt srca. Veliko je 'Veronik', ki nesebično in požrtvovalno brišejo obraze žalostnih in osamljenih. Pa ne le med vernim občestvom, vse več ljudi išče pot do Boga z ljubeznijo do bližnjega. Aleluja! 

Podoba tega je tudi Simon iz Cirene, saj se mu je »dobro delo« zgodilo mimogrede, ko je šel s polja. Tudi mi hodimo vsak dan po svojih opravkih, nemalokrat naletimo na proseče oči brezdomca, tujca, priseljenca. Bravo papež Frančišek, ki je Lampeduso označil za sramoto našega časa. Ali ste kdaj pomislili, da bi bila vaša hiša ali župnišče zavetišče za družino iz Sirije, begunce iz ...? Težko je, vendar ni nemogoče … če bi to zmogli. Aleluja! 

Pri zadnji večerji je Jezus učencem umil noge. Konkretno nam je pokazal pot medsebojnih odnosov. Kljub temu da je vedel, kaj ga čaka, ni mislil nase. Imel je moč in izbiro, da se izogne trpljenju, toda ne, sprejel je križ. Ga znamo sprejeti tudi mi? Naša doba se boji trpljenja, zato si je izmislila evtanazijo, celo otroke bi vpletli v to dejanje. Si predstavljate, da bi sorodniki poznanega športnika, ki je že mesece v komi, rekli, naj ga odklopijo z aparatov? Nedvomno bi vsa športna javnost zagnala vik in krik, in prav je tako. Koliko bolj smo dolžni povzdigniti glas kristjani, ko gre za življenje. Aleluja!

Nismo idealni, včasih zaradi lastnega udobja ob nepravilnostih pogledamo stran. Priznajmo, da smo marsikomu še pred letom vzklikali »hozana«, čeprav smo globoko v sebi čutili, da ne dela prav. Sedaj pa ga enako goreče obsojamo. Ne, to ni drža pokončnega kristjana, dolžni smo opozarjati in opominjati na zablode in nepravilnosti. Naj bosta resnica in pravica veselje srca in duha.

Ob koncu želim, da bi postni čas prinesel sočutje v srce in mir v dušo ter spoznanje, da Jezus ni umrl in vstal le zame in zate, temveč za vse ljudi. Zato naj v velikonočnem jutru po naših župnijah prešerno zazveni: Zapoj veselo, o kristjan, veselja tvojega je dan. Aleluja! 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu