Pridi in jej z veseljem svoj kruh, saj se Bog že od davnaj vseli tvojega dela. (Pridigar)

PRELJUBI MOJ SLOVENSKI KRISTJAN!

Vstopila sva v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti … Oziroma mesec šmarnic … Kar pa je navsezadnje eno in isto, mar ne? Razumsko dojeti in razložiti Marijo, njeno vero in poslanstvo, je težka naloga. Mamo ljubiš, ker je pač mama: tvoja, ena in edina, ne razmišljaš o razlogih za ljubezen, ne svojih ne njenih.

Verjamem, da ti gre, preljuba sestra, predragi brat v Kristusu, tako kot meni, na živce delitev na naše in vaše. Še bolj pa me zaboli in razjezi, ko se tovrstna delitev pojavi med verniki. Ko začnejo med seboj malodane tekmovati s svetniki in priprošnjiki. Pa mi, prosim, povejte: Je brezjanska Marija Pomagaj lepša od Marije s Ptujske Gore? Je Svetogorska Kraljica močnejša od Kraljice Miru s Kureščka? V čem je lurška Mati Božja boljša od Fatimske Gospe? Kot otroci, ki se prepirajo, koga ima mamica bolj rada, ali kdo ima bolj rad mamico. A ko otrok odraste, ohrani v svojem srcu »podobo« matere, ki je seveda drugačna od podobe, ki si jo je ustvaril njegov brat ali sestra, pa čeprav sta iz iste družine in sta imela isto mater! In častimo in ljubimo eno in edino Mater Božjo, Mater Kristusovo! Ki pa je nekomu bolj Zdravje bolnikov, drugemu bolj Pribežališče grešnikov, nekomu bolj Roža skrivnostna, drugemu Mati brezmadežna in tako naprej in naprej po neskončnih litanijah njenih podob.
In zdaj še o zaljubljenosti. Od nekdaj o njej govorimo tako malo v oklepajih, z omalovažujočim prizvokom, kot o nekakšni otroški, šolski bolezni kot so norice ali ošpice, kot o nečem prehodnem, nečem, kar nujno mine, kot o nečem, kar je le del odraščanja, začetni del nekega odnosa, kot o nečem, kar še ni ljubezen in ki le utrjuje in pripravlja pot za tisto pravo ljubezen … Pa je res tako? Zakaj potem mi, odrasli, zreli ljudje, ki smo že krepko zakoračili po utrjeni in pravi poti ljubezni, hrepenimo po zaljubljenosti in skušamo svoj odnos vedno znova pomlajevati in ga osveževati z zaljubljenostjo? Je mar kje kdo, ki bi si želel še enkrat prebolevati norice? Ali ošpice? Gre res le za hrepenenje po mladosti? Ali pa hrepenimo po obdobju, ko smo premogli toliko ljubezni, da smo bili slepi za vse drugo razen za ljubljeno osebo? Ko smo bili sposobni spregledati, pozabiti in odpustiti vse, in ko smo verjeli, da je tudi nam vse spregledano, pozabljeno in odpuščeno! Saj vendar ljubimo! Ko smo živeli in dihali le eno: ljubljeno osebo in ime. In smo v tej svoji zaljubljeni ljubezni vedno in povsod, hote in nehote zapisovali: ljubim, ljubim, ljubim … Na šolsko klop, na sosedov plot, na steno gasilskega doma, na debla dreves … Srček pri srčku in: ljubim, ljubim, ljubim …
In te pomladne norosti, zaljubljenosti v Boga, v Marijo, v bližnjega, v oddaljenega, skratka: v stvarstvo, ti želim v tem mesecu šmarnic. Oziroma, mesecu ljubezni. Kar pa je navsezadnje eno in isto, mar ne?
Gregor

ČUŠIN, Gregor. Na začetku, v: Ognjišče (2010) 05, str. 3

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu