Ni pravične vojne, lahko je le pravična obramba

Ruska invazija na Ukrajino sproža ogromno vprašanj – uničujoči hrup orožja tudi to, kako na vojno in uporabo nasilja v njej gleda družbeni nauk Cerkve. Ali »nauk o pravični vojni«, ki je v Cerkvi veljal od časov sv. Avguština, ohranja veljavo tudi v sodobnih razmerah? Ob ruskem vojaškem napadu in ukrajinski vojaški obrambi se o tej temi pogovarjamo z nadškofom dr. Antonom Stresom, poznavalcem družbenega nauka Cerkve in politične filozofije.

Dovolite mi za začetek zelo osebno vprašanje: kakšen je vaš odnos do vojske in orožja? Če prav vem, se prav te dni spominjate 60. obletnice začetka služenja obveznega vojaškega roka v nekdanji JLA, in sicer v Ohridu. Ali bi takrat, če bi imeli to možnost, izkoristili ugovor vesti in izbrali civilno služenje vojaškega roka?

Ugovor vesti bi vsekakor izkoristil iz več razlogov, a v tistih časih je bilo to povsem neuresničljivo. Sicer pa samo vojaško usposabljanje za potrebe upravičene obrambe samo po sebi ni sporno. 

Hipotetično vprašanje, pa vendar: ali bi bile vaše dileme okoli služenja vojaščine kaj drugačne, ko bi bili nabornik vojske demokratične slovenske države?

V primeru demokratične države – slovenske ali katere druge – je več moralne gotovosti, da bo država uporabila svojo vojsko izključno v obrambne namene in varstvo človekovih pravic ter miru. Napadalne vojne povzročajo totalitarni režimi in diktatorji. V sodobnem demokratičnem svetu je sprejeto, da vojna nikoli ni legitimen način za urejanje odprtih vprašanj med državami. Zato ni pravične vojne, ker bi to pomenilo, da priznavamo vojno kot normalen (pravičen) način urejanja naših nerešenih vprašanj. Vojna je vedno zlo. Zato tudi »svete« vojne ni. Lahko je samo pravična obramba z uporabo vojaške sile, če so izpolnjeni pogoji za to.

Povod za ta »vojaški« pogovor je seveda na dlani: napad na Ukrajino, ki ga je ruskim vojakom ukazal Vladimir Putin. Najprej: ali vas je napad presenetil? Zakaj se je upanje, da v Evropi 21. stoletja ne bomo več videli vojaškega spopada takih razsežnosti, izkazalo za prazno?

Tudi demokracija ne more zagotoviti, da se ne bo nekje povzpel na oblast kakšen diktator, ki bo začel tlačiti svoje ljudstvo, zastrupljati svoje politične nasprotnike celo v tujini in bo končno postal toliko nerazsoden v svojem napuhu in oblastiželjnosti, da bo sprožil oborožen spopad z drugo državo. Če zavlada diktator v manjši državi, je to manjša nevarnost, ker ga je laže ukrotiti, huje je, če gre za velesilo, ki je povrh še v posesti atomskega orožja.

Putin je za napad na Ukrajino kot glavna razloga, dejansko pa izgovora, navedel »demilitarizacijo in denacifikacijo« Ukrajine. Ali bi bila ta razloga, tudi če bi bila Ukrajina resnično militantna nacistična država, kar seveda ni, zadostna za uporabo uničujočega vojaškega nasilja?

Za napadalno vojno in vojaško agresijo ni nobenega opravičila. Dovoljena je vojaška intervencija, ki jo odobri pristojna oblast (npr. Varnostni svet OZN), če gre res za preprečitev nadaljevanja hudega in neznosnega teptanja človekovih pravic državljanov od kake diktature ali za osvoboditev resnično stiskanega ljudstva, nad katerim se izvaja genocid. Tako je pred leti interveniral NATO na Haitiju. Podobne so tudi intervencije v Afriki, če pride do iztrebljanja ene etnije s strani druge. Drugače pa je uporaba vojaške sile dovoljena samo v primeru lastne pravične obrambe.

Za napadalno vojno in vojaško agresijo ni nobenega opravičila.

Kdaj in pod kakšnimi pogoji je torej, gledano s stališča družbenega nauka Cerkve, mogoče ali celo nujno za obrambo uporabiti vojaško silo?

Za upravičeno in dovoljeno uporabo vojaške sile v obrambni vojni se zahteva naslednjih sedem pogojev.

Prvi pogoj: o upravičeni obrambi, do katere imamo pravico, lahko govorimo samo tedaj, ko gre za odpor proti agresiji ali drugi povzročitvi zla nad določeno državo, ljudstvom ali skupino ljudi, ki je hudo, gotovo in trajno. Za vsako sicer hudo dejanje (npr. atentat na prestolonaslednika v Sarajevu) ni mogoče terjati vojaškega spopada z nepredvidljivimi in milijonskimi izgubami.

Drugi bistveni pogoj je, da so izčrpane vse druge, nenasilne možnosti za odvrnitev zla ali prenehanje neznosnega krivičnega stanja, tako da je vojni spopad poslednji, zadnji ukrep.

Toda kako to lahko z gotovostjo vemo?

Res je, ravno pri zagotavljanju tega pogoja lahko nastopi tudi velika težava: kdaj lahko rečemo, da so vsa druga sredstva izčrpana. Za takšno trditev je potreben čas. Toda čas največkrat koristi agresorju, ne pa tistemu, ki agresijo trpi. Zato je pomembno, da je obramba pred krivičnim napadalcem hitra in učinkovita, da se zmanjša število žrtev. Tudi je zelo pomembno, da mednarodna skupnost nikoli ne prizna protipravno izvršenega in agresorskega dejanja, ne glede na to, kako dolgo traja.

Tretji pogoj, ki mora biti izpolnjen, je tako imenovana proporcionalnost. Tudi če gre za pravično stvar in tudi če so izčrpane vse druge možnosti, tako da vojaška intervencija predstavlja resnično edini preostali poslednji ukrep, je ta upravičen in moralno dopusten, če lahko razumno in utemeljeno predvidevamo, da posledice vojaškega posega, ki so vedno negativne in rušilne, ne bodo povzročile hujšega zla, kakor je tisto, ki ga želimo preprečiti. To pomeni načelo proporcionalnosti. Pri tem je seveda treba upoštevati vse vidike in vse posledice odločitev, ki jih sprejmemo. Ne mislim samo na kratkoročne posledice (npr. število žrtev, materialna škoda), temveč tudi dolgoročne posledice, kolikor jih je mogoče predvideti.

Kakšne posledice imate pri tem v mislih?

To so tudi politične posledice, kot so na primer prihodnji mednarodni odnosi v svetu ali na določenem zemljepisnem območju, in moralne posledice, kot so maščevalnost, sovražnost med ljudmi in nadaljnji izbruhi maščevalnega nasilja. Gre za zahtevo zdrave pameti: zdravilo ne sme imeti hujših posledic, kakor jim ima sama bolezen. Pij XII. je 19. oktobra 1953 v nagovoru vojaškim zdravnikom izjavil, da je treba prenašati krivico, če bi vojaški odpor proti njej imel nesorazmerno hude posledice. »Če škoda, ki jo prinese vojna, ni primerljiva s škodljivimi posledicami "tolerirane krivice", lahko obstaja dolžnost, da prenašamo krivico.«

Iz tega tudi sledi, da je uporaba vojaške sile dovoljena samo tedaj, če lahko razumno in utemeljeno sklepamo, da bo oborožen spopad uspel. To je četrti pogoj. Spustiti se nepremišljeno v vojaški spopad, ki nima realnih možnosti za uspeh, bi pomenilo nepremišljeno in nekoristno povzročati žrtve in še povečati trpljenje ljudi.

Iz zahteve po proporcionalnosti med pridobitvami in izgubami, ki jih lahko pričakujemo od uporabe vojaške sile, sodi tudi posebno pomembna peta zahteva, da civilno prebivalstvo ne sme biti izpostavljeno prehudim izgubam. Tudi vojna ima svoja pravila, tudi v vojni ni vse dovoljeno. Tako je bilo že v antični Grčiji prepovedano oblegancem vzeti vodo. Tam, kjer vojskujoče se strani ne spoštujejo nobenih pravil in uporabi nasilja ne postavljajo nobenih meja, govorimo o »umazani vojni«. Zato je zahteva, da v vojni maksimalno zaščitimo civilno prebivalstvo, kjer predstavljajo posebno kategorijo otroci, ženske, starejši ljudje in bolniki, zelo utemeljena in je treba nanjo še posebno paziti. Ta zahteva je predmet posebne mednarodne konvencije, ženevske konvencije iz leta 1949, in je postala del notranjih pravilnikov vojske in državne zakonodaje. Zato je mogoče pravila in zahteve te konvencije uporabiti tudi za obsodbo terorističnih dejanj, ki so praviloma uperjena proti civilnemu prebivalstvu, in še posebej proti vsem oblikam množičnega uničevanja prebivalstva, ki je po vojni na Balkanu dobila grozljivo ime »etnično čiščenje«. Tudi drugi vatikanski koncil še posebej obsoja vsako vojaško dejanje, ki bi bilo uperjeno proti civilnemu prebivalstvu (prim. CS 80, 4).

Šesti pogoj za to, da lahko moralno upravičeno uporabimo vojaško silo, je, da odločitev o vojaški intervenciji sprejme »legitimna oblast«, se pravi tista, ki je odgovorna za »obče dobro«. O vojni ne more odločati kdor koli, temveč tisti, od katerega upravičeno pričakujemo najvišjo stopnjo razsodnosti in odgovornosti za prihodnost sveta.

Kdo naj bi imel takšno vlogo v današnjih razmerah?

To klasično načelo ima v sodobnem svetu in v sodobnem mednarodnem pravu še posebno mesto, ker obstaja mednarodna avtoriteta, ki jo predstavlja Organizacija združenih narodov. Iz bližnje zgodovine poznamo primere, da je OZN (pravzaprav njen Varnostni svet) pooblastila določene države ali vojaško zvezo, da je intervenirala v državi, kjer so se teptale človekove pravice, izvajal genocid ali zloglasno etnično čiščenje. Pri tem je odločilnega pomena, da se odločitve o vojni in miru sprejemajo s »pravim namenom«. O pravem namenu lahko govorimo tedaj, če je poseganje po orožju in vojaški sili storjeno zaradi želje po pravičnosti, zaradi »pravične stvari«, ne pa da se pod plaščem »pravične stvari« skrivajo drugi interesi, predvsem politični, oblastni in gospodarski.

Ostaja nama še zadnji od omenjenih pogojev …

Sedmi pogoj, pod katerim sta moralno dovoljena vojaški poseg in uporaba vojaške sile, je vzpostavitev miru. Samo vojna intervencija, ki ima namen vzpostaviti pravični red in na ta način utrditi mir, je opravičljiva. To pomeni, da ni opravičljiva nobena osvajalna ali kako drugače zainteresirana vojna, s katero bi si napadalec obetal dobičke in prednosti v prihodnosti.

Nekateri enačijo nenasilni odpor s preprosto vdajo in kapitulacijo pred nasiljem. To pa ni to.

Če skušava zdaj aplicirati te pogoje na konkretne razmere: ali je ukrajinska obramba, zaradi katere je padlo že nekaj tisoč ruskih vojakov, skladna s temi sedmimi pogoji in torej dopustna uporaba vojaške sile?

Vojaška sila, s katero se Ukrajinci branijo pred napadalci, ni edina oblika njihove obrambe. Njihovo obrambo sestavljajo tudi ekonomske sankcije drugih držav, prav tako pa se Ukrajinci ne izogibajo pogajanjem, ampak so nanje pristali, čeprav potekajo v zanje neugodnih in neenakopravnih okoliščinah. To je njihova nenasilna obramba, v svojo obrambo z uporabo vojaških sredstev pa so bili potisnjeni na svojem lastnem ozemlju, za obrambo svojih lastnih domov, imetja in prihodnosti. Ukrajinci vedo, kaj je z njimi delal Stalin, kako so od lakote umirali milijoni njihovih prednikov. Imajo dovolj razlogov, da se bojijo najhujšega. Hkrati pa ne stavijo samo na vojaško silo, temveč tudi na druge nenasilne posege in pritiske na agresorja. Če bo mednarodna skupnost v tem dovolj odločna in dosledna, ne bodo potisnjeni v položaj, ko bi jim preostala samo še uporaba vojaške sile za njihovo obrambo.

V Katoliški cerkvi je sicer vedno več glasov, ki pozivajo k popolnemu pacifizmu, saj naj bi bil edino ta v skladu z Jezusovim doslednim zavračanjem nasilja. Zdi se, da gre z okrožnico Vsi smo bratje v to smer tudi papež Frančišek.

Drugi vatikanski koncil je jasno postavil doktrino, po kateri je moralno dopustna uporaba vojaške sile v obrambne namene. Hkrati pa je še višje postavil oblike nenasilnega odpora. Toda tudi za nenasilni odpor morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, drugače to ni več odpor, ampak čisto preprosta kapitulacija in vdaja krivici in nasilju. Prvi in izredno zahteven pogoj za nenasilen odpor je duhovna moč, angažiranost velike večine ljudi, dejavnost in duhovna zrelost tistih, ki ga izvajajo.

Nenasilje predpostavlja velik pogum, pripravljenost na odpovedi, ki lahko dolgo trajajo, vztrajnost in trdnost v prepričanju, dobro organiziranost in duhovno pripravljenost na žrtve, pa tudi določeno stopnjo moralne, pravne in civilizacijske ozaveščenosti pri napadalcu. Barbarski napadalec bo nenasilne odpornike brez pomisleka in brez prizanašanja pokončal in iztrebil. Ko se odločamo za vojaško silo ali nenasilen odpor, moramo vedeti, s kom imamo opravka. Nobene realne možnosti ni, da bi nenasilen odpor uspel na primer proti kakim fanatikom Islamske države, ki ne poznajo nobene meje, ki je ne bi bili pripravljeni prestopiti.

Niso redki, ki v poudarjanju zgolj nenasilnega odpora vidijo nerealno naivnost …

Poudarjam: nenasilni odpor ni kapitulacija in vdaja. Nenasilni odpor ima za cilj prenehanje nasilja zavojevalca in vzpostavitev pravičnega stanja. Uporablja pa oblike boja, ki ne terjajo človeških žrtev: državljansko nepokorščino, splošno stavko, razne sabotaže, idejni boj in podobno. Mora biti dobro organiziran in slediti mu mora velika večina prebivalcev z močno etično zavestjo, sicer ne more uspeti.

Gandhi je zapisal: »Moja vera v nenasilje je izjemno aktivna sila. V njej ni prostora za strahopetnost ali celo šibkost. Za nasilnega človeka obstaja upanje, da bo nekega dne postal nenasilen, za strahopetca pa ga ni. Zato sem že večkrat rekel: če ne znamo braniti sebe, svojih žena in svoje vere s silo trpljenja, torej z nenasiljem, moramo, če smo ljudje, biti vsaj sposobni braniti vse to z bojem.« Bojim se, da nekateri enačijo nenasilni odpor s preprosto vdajo in kapitulacijo pred nasiljem. To pa ni to. Nimamo pravice pustiti proste poti krivičnikom in nasilnežem, da teptajo ne samo nas, ampak tudi druge in spreminjajo svet v pekel nasilja in sovraštva.

Kaj pa Jezusove besede o »nastavljanju še desnega lica, če nas kdo udari po levem«?

Na to o »nastavljanju drugega lica« so se nemški pacifisti v 70. in 80. letih, se pravi v zlati dobi pacifizma, ki ga je zelo aktivno podpirala in financirala Sovjetska zveza, zelo radi sklicevali, ko so zahtevali enostransko raz­orožitev zahodnih držav. Nemški predsednik K. Carstens (1979–1984), ki je bil prepričan kristjan, jim je menda v neki javni debati takole odgovoril: »Jezus je res rekel, naj nastavimo še drugo lice, če te kdo udari po enem, ni pa rekel, naj oče nastavi še mlajšega sina, če mu je sovražnik že ubil starejšega.« Odgovornost nosilca državne oblasti, ki je podobna očetovi odgovornosti, zahteva, da oblast poskrbi za pravičnost in varnost državljanov. Če tega ni sposobna, postane nelegitimna. Jaz lahko nastavim svoje lice, nimam pa pravice nastavljati lica nekoga drugega. Če sem dolžan pomagati sočloveku v stiski, sem mu še toliko bolj dolžan pomagati, če trpi krivico in nasilje. Seveda pa mora biti uporaba sile omejena na najbolj nujno mero.