Žalostna sem. Niti ne želim govoriti o tem. Cmok se mi nabira, samo tlačim, ker sicer bom samo jokala. Težko mi je za vse, za mojo družino me zelo skrbi. Imela sem slabo tolažbo, da so na zahodu, na drugem koncu. Živijo v vasi Velika Turja, Dolinski rajon v Ivano-Frankivski oblasti. Prvič me je resno stisnilo, ko mi je sestra poslala posnetek bombnega napada na staro vojaško letališče v Ivano-Frankivsku. To je v mestu, kjer ona dela. Strašno mi je. Zakaj ves čas Ukrajina trpi?! Tako bogata država, tako priden narod. Moji starši so pošteni, pridni ljudje, zakaj morajo ves čas trpeti?! Nikoli nimajo miru, nikoli!
Kako je z vašo družino v Ukrajini?
Zelo so žalostni, zaskrbljeni. Brat živi v mestu in ima ob hiši mojih staršev prazno hišo. Prosili so ga, če bi sprejel osem beguncev. In jih bo. Moji starši bodo z njimi delili hrano, vse. Tako smo navajeni. Že romarje je mama vedno sprejela, jim ponudila hrano in prenočišče. Če sprejmeš romarje v hišo, je to blagoslov. Ko mi je brat povedal za te ljudi, me je zelo stisnilo. Ne morem si zamisliti, kaj bi bilo, da bi moji starši morali zapustiti dom.
Veliko ljudi zapušča državo. Morda kaj razmišljajo o tem?
Takoj sem jih prosila, naj pridejo v Slovenijo. Vsi so zavrnili: »Mi smo na svoji zemlji. Nikamor ne gremo.« Pokrajina, od koder prihajam, je najbolj narodno zavedna v vsej državi. Ob vsem, kar je Ukrajina doživela pod Sovjetsko zvezo, je ta del najbolj ohranil svojo tradicijo in lokalno identiteto. To se kaže v oblačilih, petju pesmi, folklori. Na porokah pojemo ukrajinske pesmi, na svatbi se vrti ukrajinska narodna glasba. Mladi ponoči na poti iz diskoteke prepevajo ukrajinske pesmi. Prebivalstvo stoodstotno govori ukrajinsko.
Kako je vojna zarezala v njihov vsakdan?
Za navadne ljudi se je življenje dobesedno ustavilo. Vrtci so zaprti. V mestu Ivano-Frankivsk skoraj ni več ljudi, vsi so odšli na vas. Povezava z mestom je slaba. Mlajša sestra kot medicinska sestra dela v bolnišnici. Prvi dan so dobili navodilo: ne sprejemajte bolnikov, le ranjence. Dan kasneje so spet sprejemali vse bolnike. Vsak dan čakajo na nova navodila. Prvi dan v trgovini ni dobila niti plastenke vode, ničesar nisi dobil. Moji imajo sicer kmetijo in svoje zaloge hrane. Pred lekarno se je vila dolga vrsta, ljudje so v paniki grabili vse. Brat je med rezervisti, v 90 dneh bo moral v vojsko. Oče ne, bosta pa vpoklicana tudi moža obeh sester. Naši moški bodo morali oditi in braniti domovino. Ljudje so žalostni. Pod stresom in v paniki, čakajo, kaj bo. Ampak imajo duhovno oporo v Cerkvi. Trudijo se sprejeti preizkušnje, ki jim jih pošilja Bog.
Trudijo se sprejeti preizkušnje, ki jim jih pošilja Bog.
Se veliko zatekajo v cerkev in k molitvi?
Ko sem mami omenila ta intervju, je dejala: »Marjana, nič ne govori o Putinu, o politiki. Prosim, samo to povej, da smo mi preprosti ljudje. Mi preprosto delamo, mi molimo. Politika ni naša stvar, mi se zanašamo samo na Boga in na njegovo voljo.«
Veliko molijo, vsak dan se zbirajo v cerkvi. Molitev vodi naš župnik Mihajlo Mihnej. Njegova žena Olga organizira neposredni prenos prek Facebooka. Pri nas so ljudje zelo verni, v nedeljo k maši pride skoraj 90 odstotkov ljudi, starih in mladih. Ljudje molijo, doma imajo ikone, slike. Na vasi se vsi poročijo cerkveno, k prvemu obhajilu grejo vsi otroci. Tudi meni vera veliko pomeni, to nesem naprej tudi v Sloveniji. Ljudem moram pokazati, od kod prihajam in kakšen pomen ima vera v moji domovini.
Tudi sami v tej stiski iščete uteho v molitvi?
Boga sprašujem, zakaj to dopušča. Hkrati prosim in molim. Moja soseda Hrvatica ima za seboj izkušnjo vojne v Bosni; z leto in pol starim otrokom in hčerko je bežala, mož in dva sinova so ostali. Mi je rekla: »Marjana, ti samo moli. Jaz sem veliko molila. In so vsi ostali živi in zdravi, mož se je vrnil.« V teh ljudeh imam duhovno oporo. Oni razumejo. Me je pa presenetilo, ko me je klicala znanka, ki ni toliko verna, in mi dvakrat rekla: »Mi molimo za Ukrajino.«
Dobivate veliko opore med prijatelji in znanci v Sloveniji?
Preden sem šla v Ljubljano na shod proti vojni v Ukrajini, je bila pri meni stranka iz Rusije. Solze so ji tekle, opravičevala se mi je, da jo je sram, da je Rusinja. »On nam dela sramoto. Kaj on dela našemu narodu,« je dejala. Vidite, tudi Rusi trpijo. Kasneje me je poklicala druga Rusinja in se mi opravičevala, da so proti vojni. Sem ji rekla, da opravičilo ni potrebno – mi smo sosedje, smo bratje. Zelo veliko pa mi pomeni, ko se pogovarjam z rojaki, ki živijo v Sloveniji. Z njimi si to delimo in je nekoliko lažje.