Mnoge naredi pobožnost za neživljenjske. Biti bi moralo ravno obratno: pri Bogu iščemo pomoč, da bi lahko bili dobri, plemeniti ljudje, vneti za dobra dela. (Franc Bole)

MILADA KALEZIĆ, Ko mi je grozil popoln propad, me je dvignil od mrtvih

Upokojena gledališka in filmska igralka Milada Kalezić o spreobrnjenju in spremembah, ki jih je prineslo v življenje, očetovem in stričevem sprejetju vere, premaganem strahu pred smrtjo, uslišanjih v molitvi in boju, ki med duhovi vlada za duše

Upokojena gledališka in filmska igralka Milada Kalezić o spreobrnjenju in spremembah, ki jih je prineslo v življenje, očetovem in stričevem sprejetju vere, premaganem strahu pred smrtjo, uslišanjih v molitvi in boju, ki med duhovi vlada za duše

Gledališka in filmska igralka Milada Kalezić – v karieri je odigrala več kot 80 gledaliških vlog, poznamo pa jo tudi iz filmov, med njimi iz filma To so gadi – je bila pri 49 letih, ko ji je, kot sama pravi, v življenju grozil popoln propad, uslišana v svoji veliki prošnji in se po močni izkušnji Boga dala krstiti v Pravoslavni cerkvi. Izhaja iz črnogorske družine, njen oče je bil oficir v jugoslovanski vojski. O svoji veri je javno spregovorila leta 2010 v pogovoru za Družino in leta 2011, ko je prejela Borštnikov prstan: med drugim se je zahvalila »dragemu Bogu, ker brez njegove milosti ne bi zdaj stala tukaj«.

O spreobrnjenju in spremembah, ki jih je to prineslo v življenje, očetovem in stričevem sprejetju vere, premaganem strahu pred smrtjo, uslišanjih v molitvi in boju, ki med duhovi vlada za duše, smo se z njo najprej pogovarjali za božični video pogovor, ki si ga lahko v celoti ogledate na YouTubu (kanal Družina), za vas pa smo ga pripravili še v skrajšani tiskani obliki.

Ali ste praznovali božič, preden ste spoznali Jezusa?

Pravega božiča seveda ne, ker izhajam iz ateistične družine. Bila pa sem povabljena na kar nekaj svetih večerov s fino večerjo in lepim darilom. Vedno sem se, čeprav sem bila daleč od vere, spraševala, zakaj se vedno tako lepo počutim ob teh praznovanjih. Iz študentskih let se spominjam polnočnic v ljubljanskih cerkvah in v mariborski stolnici.

So vaši starši praznovali?

Ne. Oče je bil oficir jugoslovanske armade, član Zveze komunistov, mama tudi. To nekako ni bilo združljivo. V Mariboru smo živeli v ogromnem oficirskem bloku. Tam so bili najrazličnejši ljudje. Najbolj me je »intrigiralo«, ko so govorili, da božič je, da sta celo dva, naš in njihov – pravoslavni, čeprav ga mnogi niso praznovali, in katoliški. V moji družini je bila vernica samo babica, očetova mama, ampak kot ženska v moški črnogorski družbi ni smela kaj dosti posegati v te brezbožne pogovore. Spominjam se, kako je vedno, če so moški govorili kaj preveč težkega na to temo, stala za vrati, se križala, nekaj mrmrala v sebi, verjetno, naj jim dragi Bog odpusti …

Kako ste pravzaprav prišli do krščanstva?

To je bila res dolga pot. Že kot dijakinji se mi je zdelo, da je krščanstvo od vseh religij najbolj komplicirano. Tu je toliko oseb – že Bog je Sveta Trojica, potem Marija, svetniki, angeli; rekla sem si samo, da to nekako ni zame, želela pa sem si verjeti, da bi ta Bog bil, ta Edini. Pri 34 letih sem se prvič zavestno obrnila nanj, bila sem res v težki situaciji. Izpolnil mi je to prošnjo, kar je bilo res neverjetno, izredno močno pa sem tudi začutila Božjo navzočnost. To se je zgodilo v cerkvi sv. Danijela v Celju. Bala sem se mraka, in ker nikogar ni bilo v cerkvi, sem ostala pred steklenim delom v preddverju in od daleč gledala na oltar, na podobe … V zahvalo za uslišanje sem čez dva dni prinesla res lep šopek vrtnic. Hotela sem ga položiti na tla tja, kjer sem molila, pa je mimo prišel duhovnik in rekel: »Vodo potrebujejo, kajne, bom nesel na oltar.« Počasi sem si upala potem vstopiti noter, ampak sem sedela v zadnji vrsti, če bi se slučajno kaj zgodilo, in potem vedno bližje. Dvanajst let, do glavnega razodetja, me je ta Edini, Neznani, ves čas usliševal, poslušal. Čutila sem, da je tu, z mano. Bila sem radovedna, kakšen je, veliko sem brala knjige o religijah. Krščanstvo sem, naj mi dragi Bog odpusti, vedno preskočila, ker se mi je zdelo pretežko in nerazumljivo. Obenem pa me je njegovo ime spremljalo vse življenje.

Moj najzgodnejši spomin, mislim, da sem bila stara tri leta, je iz Celja, kjer smo takrat živeli. Soseda me je za božič peljala v cerkev. Tam sem videla jaslice, prve v življenju. Bile so majhne, z ovčkami. Jaz sem iz Črne gore poznala prave živali. Zdelo se mi je nenavadno lepo in sem se jih hotela dotakniti, ampak je bilo steklo vmes. Potem so se ponavljala ta na videz mimogrede srečanja z Njim. Zelo se spomnim ameriškega filma, ki sem ga gledala kot študentka, v katerem fant vpraša dekle: »Povej mi samo nekaj, ali veruješ v Jezusa Kristusa?« Ona ne odgovori ničesar, samo gleda ga. Tudi mene je zadelo, zdelo se mi je, da ne bi imela poguma, da bi rekla »ne«, mogoče le nekaj je, da bi rekla »ja«, pa se mi je zdelo, da ne morem, vprašanje, če je to res. Mineval je čas, vse do mojega 49. leta …

Bog me uslišuje ne glede na to, ali stojim pred kipom lurške Marije ali pred našo ikono.

Božični dan je bil za vas takrat pomemben trenutek.

Bil je pravoslavni božič, 7. januar. To se je pripravljalo, saj je bilo moje srce trdo. Potem sem ga spraševala: »Zakaj nisi tega naredil prej, zakaj sem se morala tako namučiti?« A kot pravi francoski pisatelj Julien Green, mora včasih Bog komu zlomiti srce, da lahko vstopi vanj. Res sem se morala na koncu čustveno razleteti in potem sem bila verjetno sposobna razumeti to neverjetno logiko. To je logika … nežnosti, ljubezni, lepote … niti ni pravih besed, da bi to opisala. To Kraljestvo ni od tega sveta, to se prepričaš tolikokrat.

Prijateljice so vam takrat rekle, da se vam najbrž samo dozdeva, da imate bujno domišljijo.

Ja, ja, to me je skozi spremljalo: »Veš kaj, ti si igralka, tako kot si z lahkoto predstavljaš to ali ono, pa jočeš na odru, si si tu nekaj namislila.« A meni se je na koncu zdelo najbolj neverjetno to, da ob toliko pametnih, šolanih ljudeh, ki sem jih poznala kot igralka, ni bilo nikogar, ki bi mi – ves najbližji krog je vedel, da se ločujem in da zelo trpim – rekel to, kar sama zdaj komu rečem, ko je zelo hudo: »Tebe lahko reši samo Jezus Kristus. Če hočeš, da sem iskrena, samo v tem imenu je vstajenje iz vsake situacije, sploh če si od bolečine že čisto mrtev.« Ko sem povedala, da se bom dala krstiti, pa: »Kaj je to naenkrat, zakaj to, saj si čisto v redu živela?« Seveda mi je bilo jasno, da nisem v redu živela.

Ali se življenje Milade Kalezić pred krstom precej razlikuje od tistega po njem?

Na zunaj seveda ne, vsi gledamo televizijo, hodimo v trgovino, kuhamo, skrbimo za svoje otroke …, ampak v notranjosti je seveda popolnoma drugačno. S tem da nenadoma rečejo: »Ona hodi v cerkev.« To je ta glavna razlika. Potem so pač čakali, da bom nehala, saj, kar je bilo res, sem bila pred tem že žrtev nekih idej, sodobnih duhovnih praks, ki sem se jih držala dve, tri leta in jih potem pustila. Ampak, hvala Bogu, tokrat ni bilo tako. V komentarju evangelija o Zahariji in Elizabeti sem brala: Hodila sta v pravičnosti. Ta beseda je semitizem, dubleta: »hodila« in »živela« je isto. Potem sem premišljevala: reče se »hodi v cerkev«, ampak tisto pravo bi bilo: »živi v cerkvi«. Dejansko živim v cerkvi, ne samo, da hodim tja. Cerkev je moje življenje, vse, kar meni pomeni, je tam. Seveda, ko bereš in moliš sam, tega nihče ne vidi, ampak to, da si v cerkvi, pa vedo vsi.

Kaj pa je kvalitativna razlika v življenju?

Kvalitativna razlika je seveda ta, da sem našla to, kar sem iskala vse življenje, končno točko orientacije, ki je nepremakljiva, nepremagljiva, ki je absolutna … enostavno veš, kaj je resnica zate, kje je pot … Tu so tudi zakramenti, posebej spoved. Ta zakrament me je zelo očiščeval, saj ko sem vstopila v cerkev, so samo strmeli, kaj sem pripovedovala, kakšna duhovna zmeda je to bila … Tako se duša očisti in počasi napolni z Božjim Duhom.

V reviji Božje okolje ste zapisali, da je bil prej v vas duh smrti, potem pa Sveti Duh.

Ko sem bila leta 2003 prvič v življenju pri pravoslavni liturgiji, ko sem ugotovila, da verujem in da se mi je zgodil čudež, je duhovnik bral in razlagal evangelij o ženi, ki jo je Satan za 18 let priklenil na verigo. Rekla sem: »To sem jaz.« In sem res bila. V komentarju je pisalo: »Ta ženska ima v sebi duha smrti.« To je tisti strah pred smrtjo, ki nas res drži v šahu. Nekateri so rekli: »Meni ni treba iti v cerkev, jaz se ne bojim.« A to je nekaj drugega. Jaz ne samo, da se ne bojim, ampak vem, da mi podarja večno življenje, da smrt ni konec.

Našla sem to, kar sem iskala vse življenje, končno točko orientacije, ki je nepremakljiva, nepremagljiva, ki je absolutna.

Kako so vaše spreobrnjenje sprejeli starši?

Začudeno. Mama mi je skušala pomagati in je rekla, veš, ti si zdaj v teh letih, imaš hormonske težave, pa ločena si, tvoja hči je šla študirat, sama si ostala, zdaj pa iščeš neko tolažbo. Nikakor ji nisem mogla razložiti, da seveda iščem tolažbo, a tega nisem našla jaz, ampak mi je podarjeno … Ko minevajo leta, počasi vidijo, da tukaj nekaj je. In se spomnijo, da so oni kot otroci tudi praznovali. Oče, preden je umrl pri 92 letih, se je spomnil, da je en teden po sveti Iliji – takrat se v črnogorskih planinah zbere narod, to so taka velika slavja – praznoval sveto Petko. Pogledala sem v koledar in je bila res – sv. Petka Trnova. Dva dni pred smrtjo me je oče vprašal, bil je že čisto nepokreten, ampak zelo bister v glavi: »A ti moliš zame?« Rekla sem: »Zate prvega, a vidiš, kako ti je hudo? Ne samo jaz, vsa cerkev moli zate.« Imel je že malo tisti pogled onkraj in je rekel: »Dobro, dobro.« V takšnih trenutkih se dogajajo tisti zadnji pogovori, takrat se zgodi ogromno spreobrnjenj. A to je med tistim, ki odhaja, in Bogom. Če nimaš vere, je pred tabo črni nič, in tega se ustrašiš. Taki ljudje začnejo noreti. Tako je bilo z očetovim bratom v Črni gori. Obiskala sem ga v bolnišnici, rekel mi je, naj iz neke pečine prinesem puško, da tokrat bo pa vse pobil, da to je edini način, da se reši, in seveda čisto noro … O tem sem pripovedovala pravoslavnemu duhovniku, ki ga je je v uri in pol spovedal, mazilil, obhajal. Od tega trenutka do dneva smrti je bil popolnoma bister. Od blizu sem videla, kaj mu Bog podarja. Vsa ta norost, ta strah, ta zmeda … je počasi izginila in umrl je popolnoma mirno, z nasmeškom.

Velika milost.

Da. Pokopan je cerkveno v Črni gori. Sorodniki so bili takrat zelo začudeni, so rekli: »Pa on je oficir, kaj je to.« Sem rekla: Ne veste, mi smo se pač spet vrnili k Bogu.« Na koncu pogreba se je že velik del sorodstva križal.

Dejavni ste v pravoslavnem občestvu v Mariboru, obenem pa se tudi udeležujete katoliških prireditev. Kako združujete oboje?

Srce nima problemov s tem. Srce ve. To je občutek topline, ljubezni do Boga … Potem moja hči. Nekoliko histerično sem jo nagovarjala, naj se da krstiti; odgovorila je, da bo to sama uredila. Res se je krstila dve leti pozneje. K veri ji je pomagal njen takratni fant, zdaj mož. Rekla je, da čuti, da je Slovenka, da pripada Katoliški cerkvi, tako kot njen fant. Vnukinja Klara je končno otrok, ki mu je vera položena v zibelko. Sama dobesedno ne opazim, kdaj sem v tej ali oni cerkvi, kdaj je slovensko, srbsko ali kako drugače …

Pravzaprav živite ekumenizem doma.

Živimo ga, absolutno. Dobro, jaz rečem vero, ker vera je ena. Nekateri naši postanejo malo nervozni, ko to omeniš, ker mislijo, da zdaj tu nekaj delujem, ampak jaz sem samo navadna gospodinja, mama, ki hodi tja, hodi sem … Bog me uslišuje ne glede na to, ali stojim pred kipom lurške Marije ali pred našo ikono … Ne čutim nobene razlike, vedno je ista milost.

Imate s svojimi nekdanjimi soigralci še kaj stikov? Kako oni zdaj gledajo na pot, ki ste jo prehodili?

S simpatijo. Moram reči, da imam krasne soigralce. Srečujemo se, vedno so imeli razumevanje zame, mislim, da zaradi tega, ker so začutili, da je to iskreno. To so mi tudi rekli. Z velikim veseljem sem jih misijonarila, »gnjavila« sem jih kar naprej, jim podarjala Sveta pisma, ikone, podobe, ali pa so mi oni svete podobe prinašali s potovanj. Rekla sem, zdaj ko toliko potuješ, te ta svetnik čuva; samo rečeš mu, naj te čuva, in boš videl, da je s tabo.

Zelo radi poveste, da verujete, da je Jezus prišel v vaše življenje.

Da, to zelo rada povem … Sem hvaležna oseba. Zelo se spominjam, kaj so mi ljudje naredili dobrega, kako bi torej lahko zamolčala res tako neverjetno stvar, ko je šlo na življenje in smrt? Grozil mi je »totalen« propad. Seveda je zdaj težko o tem prepričati drugega, a sama vem, mene ni mogoče prepričati, da se mi je zdelo … Ne! To je v bistvu moja hvaležnost …

Nekateri božič doživljajo kot nekaj precej sentimentalnega ali sladkobnega. Kako pa ga vi?

Zame je to globok praznik, čas velike milosti, nežnosti, hvaležnosti, globokega odnosa z Njim … Dobro, če je postal sladkoben, meni se ne zdi nič slabega v tem, pač kolikor kdo zmore, če drugega ne, pa piškoti, pa vonj po cimetu, pa lučke … Mislim, da ni nič slabega v tem …, saj so to tudi lepi trenutki, mogoče pa mimogrede le kdo ujame še kaj globljega … Praznik ima res ogromno oblik, ampak tisto pravo darilo se kaže v pravoslavnem božičnem pozdravu: »Mir Božji, Hristos se rodi.« S tem rojstvom na zemljo pride nebeški mir.

Kako bi lahko zamolčala res tako neverjetno stvar, ko je šlo na življenje in smrt?

Kaj vas najbolj nagovarja pri Jezusu?

To, da je Božji Sin, da se je spustil k človeku tako blizu, tako nedopovedljivo. Bolj kot berem, molim, premišljujem o tem, vidim, kako je to še vedno težko popolnoma razumljivo in doumljivo. Razumeli bomo šele, ko bomo odšli. Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar ni prišlo v človekovo srce, se pravi nekaj takega, česar si sploh ne znamo predstavljati, to je njegovo kraljestvo.

Ko molite za druge, ali kdaj vidite sadove svoje molitve?

Ja, vedno. Res, to pa je posebna milost. Prišla sem celo do tega – o tem sem se prepričala –, da za nekatere ljudi ne molim zato, ker sem se jaz tako odločila, ampak ker mi je Bog rekel. Jaz ga kličem. Vidim, da se tako stvari dogajajo, da v bistvu tudi to ni od mene. Zato tudi nerada govorim komu, da molim zanj. Dala sem skozi tudi težke stvari, tako kot je pisano: »Pazi, če želiš koga potegniti iz ognja, da tebe ne ožge.« Tudi sama sem doživela nekaj podobnega – imenuje se krštenska kriza. Ko sem se krstila, so se mi začele dogajati tako težke stvari, pa sem rekla, kaj je zdaj to, saj zdaj je še slabše, kot je bilo. Krstni boter, ki je res zelo v veri, mi je odvrnil: »Glej, ti si še včeraj plesala tako, kot so temni duhovi igrali. A misliš, da te bodo kar pustili tako odkorakati? Veš, kakšna borba je za vsako dušo!« Če bi lahko videli, kakšen boj je med duhovi za vsakega, bi popadali v nezavest. To sem doživela, če sem s preveliko lahkoto nekomu rekla: ti moraš tja, moraš se krstiti … samo hvala Bogu, da se je dobro končalo.

Ko sem bila leta 2003 prvič v življenju pri pravoslavni liturgiji, je duhovnik bral evangelij o ženi, ki jo je Satan za 18 let priklenil na verigo. Rekla sem: »To sem jaz.«

Praznični čas je za nekatere zelo težak. Morda zato, ker so osamljeni, ali pa v njihovi družini ni vse tako, kot bi moralo biti … Kaj bi jim povedali?

Jaz sem bila ogromnokrat osamljena, nesrečna, zdelo se mi je, da nimam nikogar na svetu … Rekla bi: »Res bi moral vedeti, da te On gleda, da je s tabo. Nisi sam, nihče ni sam, ker je res z vsemi. Vse nas čaka. Samo pojdi mu tudi ti vsaj malo, malo naproti.« Mogoče je nekomu laže prižgati doma svečo ali vsaj nekaj prebrati iz Svetega pisma. Velikokrat, ko sem bila zelo osamljena, ko je bilo res moje življenje čisto v franžah, sem začutila … pravoslavni rečemo blagodat – to se mi zdi lepa beseda, neko blago darilo, nek blag občutek, da pa ni tako grozno. Tebi se zdi, da je to konec, ampak zagotovo nihče ni sam.

Dva dni pred smrtjo me je oče vprašal, bil je že čisto nepokreten, ampak zelo bister v glavi: »A ti moliš zame?«

Gospa Milada, kako vi molite?

Ker sem tako pozno začela to svoje cerkveno življenje, sem zelo obdržala neke osebne pogovore …, ki so se potem vsi izkazali za tudi nekoliko smešne, ker še nisem vedela, da on vse vidi, vse ve o meni, da ve tudi tisto, česar jaz o sebi ne vem …, tako da mi je mogoče še malo ostalo tega naivnega govorjenja. Potem so tu cerkveni obrazci, ki so čudoviti: včasih si v takšnem stanju, da sploh ne moreš moliti. Takrat zelo pridejo prav. Rečejo, kaj to žebrate. Ja, videti je, da žebramo, ampak to čisti dušo, ne da bi vedel, kako, prideš do tega miru, da vidiš stvari nič več tako črno, kot si jih. Zelo rada imam bogoslužja v cerkvi … to pa se mi zdi res preddverje nebeškega. Meni je dovolj, da samo slišim malo petja in sem že v nebesih. Nekoč je bila na dan mojega krsta liturgija za pokojne – izkazalo se je, da je simbolika prava, saj sem res vstala, me je dvignil od mrtvih, sploh duhovno mrtvih. Z duhovnikom sva bila v cerkvi sama, rekel je: »Nikogar ni,« jaz pa sem odvrnila: »Kako nikogar ni, cerkev je polna!« Rekel je: »Kje?« »Vse polno,« sem rekla, »angeli, svetniki …« Imaš prav, je rekel, in sva začela sama z liturgijo. Potem se je kar nabralo ljudi, in sem to nekomu rekla, pa je rekel tako resno: »Ja, pa ne samo angeli in svetniki, veš, kakšna je žalost teh duš, ki čakajo, da molimo vsi za njih, da se jih spominjamo, kakšna žalost, če bi vidva kar šla. Te duše čakajo.« Kmalu bomo tudi mi v tem položaju in kako lepo, če bo za nas tudi kdo molil.

 

Marjan Pogačnik

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu