MARIJA JE BLEDA IN GLEDA DETE

Kdo bi si mislil, da bo proklamiran ateist, neusmiljen kritik religije in priznan ideolog revolucionarne levice napisal presenetljivo sveže misli o skrivnosti betlehemske noči in v Marijina usta položil čudovite besede o njenem sinu, ki je hkrati njen Bog.

Bilo je leta 1940 po francoskem porazu pred nacistično Nemčijo. Med tisoči vojnih ujetnikov v taborišču Stalag XII D blizu Trierja je bil tudi že uveljavljeni mladi filozof in dramatik, sicer znan po svojem ateističnem prepričanju Jean-Paul Sartre. Pred božičnimi prazniki so ga ujetniki – med njimi je bilo tudi nekaj duhovnikov – prosili, da bi napisal kratko meditacijo, ki bi vlivala upanje demoralizirani vojski. Sartre sprejme izziv in v svojo dramo Bar Jona vključi opis božične noči s svojim bodrilnim sporočilom. Dramo so pred dva tisoč vojnimi ujetniki z velikim uspehom uprizorili pred božičem 1940. Prisluhnimo nočnemu šepetanju Matere ob jaslih njenega Božjega Sina.

kardinal Franc Rode

Povsem upravičeno zahtevate, da se vam pokaže jaslice. Tule so. Devica Marija, Jožef in dete Jezus. Umetnik je vso svojo ljubezen prelil v risbo, ki se vam bo morda zdela naivna, vendar prisluhnite. Zaprite oči, da me boste lahko slišali, in povedal vam bom, kako jaslice vidim v svoji notranjosti.

Devica Marija je bleda in gleda dete. Na njenem obrazu bi bilo treba naslikati vznemirjeno začudenje, ki se na človeškem obličju pojavi samo enkrat, saj je Kristus njen otrok, meso njenega mesa, sad njenega telesa. Nosila ga je devet mesecev. Dojila ga je in njeno mleko je postalo Božja kri. Objema ga v svojem naročju in mu govori »dete moje«!

Spet drugič ovita v molk premišljuje: »Bog je tu«, in ob molčečem Bogu, ob detetu jo navdaja strah božji, saj vsaka mati včasih takole hipoma osupne ob tem odkrušku lastnega mesa, svojem otroku, in se počuti kakor v izgnanstvu pred novim življenjem, ki se je porodilo iz njenega in ga navdajajo tuje misli.

Moje očke ima in usteca oblike mojih. Podoben mi je, Bog je in mi je podoben.

Vendar je samo On tako neizprosno in tako kmalu odtrgan od matere, ker je Bog in v vseh pogledih presega sleherno njeno domišljijo. In za mater je bridka preizkušnja, da jo je pred sinom strah sebe in svoje človeškosti. Mislim pa, da so še drugi bežni in mimobežni trenutki, ko hkrati čuti, da je Kristus njen sin, njeno dete, in Bog. Gleda ga in premišljuje: »Bog je moj otrok! Božje meso je moje meso, iz mene porojeno, moje očke ima in usteca oblike mojih. Podoben mi je, Bog je in mi je podoben.«

Nobena ženska nikdar ni imela Boga takole zase. Čisto majhnega Boga, ki ga lahko vzameš v naročje in obsipaš s poljubi, toplega Boga, ki se smehlja in ki diha, Boga, ki se ga lahko dotakneš in ki živi … res, ko bi bil slikar, bi Marijo naslikal v takšnih trenutkih in skušal ujeti njeno nežno drznost in zadržanost, s katerima približuje prst, da bi se dotaknila mehke nežne polti Božjega deteta, čigar toploto in težo čuti na kolenih, deteta, ki se ji smehlja. Toliko o Jezusu in Devici Mariji.

In Jožefu. Jožefu? Njega ne bi naslikal. Zadaj v hlevčku bi nakazal le senco in sijoč pogled, kajti o Jožefu ne vem, kaj naj povem. In tudi Jožef ne ve, kaj bi lahko povedal o sebi. Časti in je vesel, da časti. Počuti se kakor v izgnanstvu. Mislim, da nezavedno trpi. Trpi, ker vidi, kako zelo je žena, ki jo ljubi, podobna Bogu. Kako zelo je že na Božji strani. V notranjost te družine je namreč prišel Bog. Jožefa in Marijo za vedno ločuje požar jasnine, zato bo celotno Jožefovo življenje, tako si mislim, učenje sprejemanja. Jožef ne ve, kaj bi lahko povedal o sebi: časti in je vesel, da časti.

Jean-Paul Sartre, prevedla Tadeja Petrovčič Jerina