Mnoge naredi pobožnost za neživljenjske. Biti bi moralo ravno obratno: pri Bogu iščemo pomoč, da bi lahko bili dobri, plemeniti ljudje, vneti za dobra dela. (Franc Bole)

KAJ SPOROČAJO NAŠE JASLICE?

V knjigi Duh bogoslužja, v poglavju o umetnosti, Joseph Ratzinger jasno pokaže na nevarnost poudarjanja samo
ene razsežnosti Kristusa. "Središče upodobitve Kristusa je velikonočna skrivnost..."

Vendar nikoli ni popolnoma izoliran en sam vidik: kljub različnim poudarkom mora vedno priti jasno do izraza celotna skrivnost velike noči. S tem opozori na nevarnost, da so podobe Kristusa lahko varljive, če se osredotočijo samo na človeško razsežnost Kristusa ali če hočejo enostransko poudariti samo božanskost in jo predstavijo kot neko idealno podobo, nezdružljivo z veliko nočjo.

Bliža se čas pripravljanja jaslic. Zamislimo se, kaj naše jaslice sporočajo o Kristusu. Pred leti sem imel adventno duhovno obnovo za skupino univerzitetnih profesorjev. Pred začetkom sta se mi pri­bližala profesorja in začela zanimiv pogovor. Eden od njiju je dejal, da je zanj res težko sprejeti božični čas zaradi banalnosti okrasja cerkva in posebej zaradi duhovne bede jaslic. Izrazil se je kar krep­ko, češ da jaslice v glavnem merijo na fantazijo in na površinska čustva, z vero pa nimajo kaj dosti skupnega. Pobaral sem ga, kako to misli. »Pater, a res ne vidite te posladkanosti, tega poudarjanja mraza, revščine, v kateri se rodi romantično upodobljen fantek? Bahamo se z lepo izdelanimi betlehemskimi poljanami, s pastirji, ki hodijo in se priklanjajo, dodajo se cele mestne četrti... Vendar ne vem, mogoče sem jaz edini, ki ne uspe videti, zakaj se je ta fantek rodil, in kje se vidi, da je ta fantek Božji Sin, ki se rodi kot človek.«

Skušal sem mu odgovoriti prav z zgodovino umetnosti in opi­rajoč se na Evdokimova, ki ga Ratzinger citira v omenjeni knjigi. Krščanska ikonografija je namreč vse do 13. stoletja skrbno čuvala pogled vere, s katero so upodabljali Kristusa, Božjo Mater in sve­tnike. Potem pa se je pogled počasi razpršil. Še pri Giottu lahko vi­dimo, kako je Kristusovo rojstvo globoko vezano na njegovo veliko noč; kako je Kristus postal človek, da bi lahko vstopil v našo smrt in tako srečal izgubljeno ovco, se pravi Adama, ki je umrl; Jezus kot novorojeni je povit v povoje, kot bo v povoje povit po križa­nju. Na starih ikonah Kristusovega vstajenja vidimo, da angeli ob praznem odprtem grobu ženam kažejo bele povoje, ki celo s svojo obliko spominjajo na tiste, s katerimi je povit ob rojstvu; grob pa spominja na jasli, v katere je Božji Sin položen že ob rojstvu.

Zanka, ki se ji težko izognemo, je, da želimo izdelati jaslice po svojem okusu, po svojem občutju, po svoji zamisli. Bogoslužni pri­stop pa je sam po sebi drugačen. Namreč če jaslice sodijo k božične­mu bogoslužnemu obdobju, potem je prvo vprašanje bogoslužno: kaj je Božje delovanje v nas in za nas, ki ga v tem bogoslužnem času praznujemo? Za katero Božje delo je Oče pripravljal človeštvo sko­zi stoletja rodov in se z božičem začenja dokončno uresničevati? In zakaj Oče tako želi, da se njegov načrt, skrit od vekomaj, zdaj začenja razodevati z njegovim Sinom, ki se rodi iz žene, da bi nas odrešil greha in smrti?

p. Marko I. Rupnik

 

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu