Svetniki niso vsi dobro začeli, vsi pa so dobro končali. Mi smo slabo začeli, končajmo dobro in pridružili se jim bomo v nebesih. (sv. Janez Vianney)

ROMANJE PO ŠVICI

A v samem srcu Evrope, skrita med zasneženimi alpskimi vršaci, leži dežela, katere naravne lepote so skoraj neopisljive. Vrhovi alpskih gora, ki se zrcalijo v “ogledalu” nešteto smaragdnih jezer, slikovite doline, bučanje slapov in pristna narava popolnoma prevzamejo vse naše čute. Idilično podobo nam dopolnijo očarljive gorske vasice, ki so daleč od ponorelega sveta ostale v času naših babic in dedkov, do njih pa vodijo le pešpoti ter na svetu edinstvene gorske zobate železnice. In ne nazadnje, so tu vedno gostoljubni domačini, ki skrbijo, da življenje v njihovi čudoviti deželi teče kot »švicarska ura«.

ŠVICA

Župnijsko romanje,  od 7.–10. junija 2010

 

“Če znal ujeti vse lepote te dežele bi v stih,

žal še neznan, zanamci rekli bi,

to so laži, tako nebeškega kraja na zemlji naši ni!”


Polni pričakovanj smo se v ponedeljek zjutraj, 7. rožnika 2010, odpravili v romarsko deželo, katero je Božja roka obdarila z neizmerno lepoto in v kateri se skrivata božji poti Einsiedeln in Mariastein, ki sta največji v tej pravljični deželi. Pot nas je vodila mimo Salzburga, Innsbrucka in Feldkirchna v Švico do St. Gallena. Tu smo si ogledali enega najpomembnejših benediktinskih samostanov, ki ga je ustanovil priljubljen irski misijonar sv. Gal že v 7.stol. Velikanski samostanski kompleks, bogata baročna knjižnica in mogočna katedrala, so nas prepričali o nekdanji slavi in pomembnosti tega duhovnega in verskega središča. V tamkajšnji samostanski kapelici smo imeli prvo romarsko mašo. Nato smo se odpravili proti Einsiedelnu, ki je najbolj znano in priljubljeno švicarsko romarsko središče. V hotelu nas je že čakala večerja, po kateri smo si privoščili počitek, saj smo se naslednji dan podali novim dogodivščinam naproti.

 Drugi dan smo se zbudili v prelepo sončno jutro, za katero smo se zahvalili tudi pri sveti maši, ki smo jo imeli v baziliki Naše ljube Gospe. Ni zaman, da so švicarski siri znani po vsem svetu, saj so zares okusni, kar smo lahko na tem romanju, tudi sami okusili. Namreč, v sirarni Raclette smo si ogledali način izdelave znamenitega švicarskega sira, ga imeli priložnost videti, okusiti ni kupiti. Ogledali smo si tudi cerkev v kraju Sachseln, kjer je pokopan »brat Klaus« in kjer hranijo njegovo oblačilo. Leta 1947 ga je papež Pij XII., slovesno razglasil za svetnika. Čeprav je bil kmet in vojak, je veliko storil za mir. S svojim vplivom je pomiril razdvojene rojake, jih obvaroval državljanske vojne in vojne z Avstrijo. Skrivnost njegovega uspeha je bila v  prepričanju, ki ga je zapisal v pismu nekemu vladarju: »Bog je mir in mir je v Bogu.« Zato je res zaslužil častni naslov »oče domovine«.

 

Njegova znamenita molitev je bila:

»Moj Bog, moj Gospod! Vzemi mi vse, kar bi me oviralo,

da ne pridem k tebi!«

»Moj Bog, moj Gospod! Daj mi pa vse,

kar bi mi pomagalo, da pridem k tebi!«

»Moj Bog, moj Gospod! Vzemi mene meni in daj me sebi!«

 

V Švici so številni alpski vršaci, na katere so speljali gorske železnice. Z eno izmed najbolj drznih zobatih železnic smo se tudi mi povzpeli na goro Pilatus, kar je bilo posebno doživetje. Ko smo po pol urni vožnji izstopili na višini 2132 m.n.v., smo začutili sveži gorski zrak in zaslišali prelepe melodije alpskega roga. Čeprav je bilo sprva megleno, so nas le presenetili sončni žarki in nam omogočili pogled na mesto Luzern in okoliške gore. Hitro je minil čas, ko smo se z višav, z vzpenjačo zapeljali nazaj v dolino – v mesto Luzern, ki se razprostira ob Vierwaldsttatskem jezeru in je poznano predvsem po svojih pokritih mostovih čez reko Reuss. Tu smo si ogledali eno največjih znamenitosti, v skalo vklesan simbol Luzerna – umirajoči lev. Sprehodili smo se po mestnem trgu, prečkali znameniti pokriti, leseni most, ki nas je vodil na drugo stran reke, kjer smo si ogledali tamkajšnjo cerkev. Sledila je večerja in nočitev.Po zajtrku smo se poslovili od Einsidelna in se napotili naproti glavnemu mestu Švice, Bernu. Ob vhodu v staro mestno jedro nas pričaka radovedna medvedka s svojima igrivima mladičema. Mesto Bern leži ob reki Aari in je ravno po medvedu dobilo ime, katerega ima tudi na zastavi. Ob sprehodu po lepo urejenih ulicah, smo si ogledali mestno hišo, stolp z astrološko uro, katedralo sv. Vincencija, lepo poslikana pročelja hiš in tudi hišo, v kateri je nekaj časa živel  svetovno znani fizik Albert Einstein. Odhod iz mesta in vožnja proti Baslu. Med potjo smo se ustavili in se okrepčali z domačimi dobrotami. Slikovito mesto Basel nam je že ob prihodu prikazalo, da je to še en biser Švice, skozi katerega teče reka Ren. Kratek potep po mestu, ogled protestantske stolnice Münster. V bližini mesta leži priljubljen romarski kraj Mariastein, kjer so benediktinci postavili mogočno baročno cerkev ob milostni kapeli. Legenda o čudežni rešitvi in številna uslišanja vedno znova privabijo številne romarje in tako je privabila tudi nas. V milostni kapeli Matere Božje smo imeli slovesno mašo. Po končani maši nas je pot vodila v sosednjo Francijo, kjer smo prenočili. Tu nas je presenetila nevihta s točo, a to našega odličnega razpoloženja ni zmotilo, kajti nevihta je hitro ponehala.

Bilo je jutro zadnjega dne, ko smo se odpravili nazaj v Basel, kjer smo imeli zaključno mašo. Siva cesta nas je vodila do bližine Schaffhausna, kjer se največja zahodnoevropska reka spusti čez skalnat teren in ustvarja znamenite renske slapove. Ob bučanju največjih in najbolj vodnatih evropskih slapov smo občudovali te mogočne stvaritve narave in si vzeli čas za opoldansko okrepčitev. Vožnja po dolini reke Ren nas je vodila v slikovito švicarsko vasico Stein am Rhein, kjer smo se sprehodili skozi trg s čudovito poslikanimi hišnimi pročelji, ki so nam pričarale marsikatero švicarsko zgodbo. Ker je bil to naš zadnji ogled v pravljični Švici, smo tukaj lahko še porabili zadnje švicarske franke za nakup spominkov ali za osvežilno pijačo, ki je, v še enem vročem romarskem dnevu, prišla še kako prav. Poslovili smo se od prelepe alpske dežele in romali proti nemškemu otoku Mainau na Bodenskem jezeru. Na otoku cvetja, kjer za urejen videz čudovitih vrtov in parkov z rastlinami iz celega sveta, skrbi na desetine vrtnarjev. Sprehod skozi ta cvetlični raj je bil prava paša za oči in veliko sproščujoče doživetje, ki je za marsikoga prehitro minilo. Po dnevih, polnih doživetij, nam je ostalo le še to, da smo se odpeljali skozi Avstrijo proti domu in tako zaključili našo prečudovito romarsko pot.

Zahvala vodiču g. Tadeju Jakopiču za prijetno in odlično vodenje, vsem gospodinjam za dobrote ter »kletarju« Francu in »kelnarci« Štefki.

Sestavila Ines Šinko in Drago Lampreht

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu